Administrative court dismisses tax enforcement appeal because tax assessment cannot be challenged in enforcement proceedings.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi se lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru odločbe o odmeri davka na dodano vrednost, zoper katero so stranki zagotovljena pravna sredstva skladno z določbami ZDavP-2 in nato sodno varstvo v upravnem sporu. Zato tožeča stranka z ugovori, s katerimi uveljavlja nepravilnost odločbe o odmeri davka na dodano vrednost, v postopku izvršbe ni mogla uspeti. Iz istega razloga pa navedenih ugovorov tudi ne more z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, katerega predmet je presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi.

Pogoj za začetek davčne izvršbe je obstoj izvršilnega naslova. Ko gre za izvršbo obveznosti, naloženih z odločbo o odmeri davka, kot je to v obravnavanem primeru, je izvršilni naslov izvršljiva odmerna odločba. Pritožba po določbah ZDavP-2 (87. člen) namreč ne zadrži izvršitve odmerne odločbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Davčni urad Ljubljana je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi začel zoper tožnika kot družbenika iz sodnega registra izbrisane družbe A. d.o.o., davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti navedene družbe, ki po stanju na dan izdaje sklepa (23. 4. 2014) z zamudnimi obrestmi in stroški davčne izvršbe, znaša skupaj 8.360,43 EUR. Izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev tožnika na bančnih računih.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-29-823/2014-2 z dne 30. 3. 2015 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja skladnost izpodbijanega sklepa z določbami 425. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) in Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o davčni izvršbi. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa tožniku pojasni, da v skladu s prvim odstavkom 87. člena ZDavP-2 pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršbe in da v postopku izvršbe tudi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (peti odstavek 157. člena ZDavP-2).

3. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijani sklep in odločbo o pritožbi odpravi, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep in odločbo o pritožbi razveljavi (pravilno: odpravi) in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

4. Z izpodbijanim sklepom se izvršuje odločba DURS, Davčnega urada Ljubljana št. DT 0610-4841/12-16-08-230-07 z dne 15. 11. 2013, s katero je davčnemu zavezancu A. d.o.o. odmerjen in naložen v plačilo davek na dodano vrednost v skupnem znesku 7.462,79 EUR. Prvotni dolžnik A. d.o.o. se je zoper odločbo pritožil. Iz razlogov, ki jih navaja, je pritožba po navedbah tožbe utemeljena. O njej še ni odločeno, se pa, skladno s 50. členom ZUP, pritožbeni postopek nadaljuje. Glede na navedeno tožnik vztraja, da je davčna izvršba preuranjena, iz same pritožbe zoper odločbo pa izhaja, da bi ji bilo mogoče ugoditi. Zato je tožnik podrejeno predlagal, da pritožbeni organ na podlagi četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 po uradni dolžnosti začeto davčno izvršbo zadrži do odločitve o pritožbi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in skladen z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z (v pritožbenem postopku delno spremenjenimi) razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in z razlogi, s katerimi organ druge stopnje zavrne pritožbene ugovore. Ker so tožbeni ugovori vsebinsko enaki pritožbenim, se sodišče nanje sklicuje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

8. Kot tožniku pravilno pojasni tožena stranka, se s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilni naslov, v obravnavanem primeru odločba o odmeri davka na dodano vrednost, zoper katero so stranki zagotovljena pravna sredstva skladno z določbami ZDavP-2 in nato sodno varstvo v upravnem sporu. Zato tožeča stranka z ugovori, s katerimi uveljavlja nepravilnost odločbe o odmeri davka na dodano vrednost, v postopku izvršbe ni mogla uspeti. Iz istega razloga pa navedenih ugovorov tudi ne more z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, katerega predmet je presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi.

9. Neutemeljeno je tudi tožbeno stališče, da je izpodbijani sklep preuranjen, saj so v zadevi izpolnjene vse procesne predpostavke za začetek davčne izvršbe. Pogoj za začetek davčne izvršbe je obstoj izvršilnega naslova. Ko gre za izvršbo obveznosti, naloženih z odločbo o odmeri davka, kot je to v obravnavanem primeru, je izvršilni naslov izvršljiva odmerna odločba. Pritožba po določbah ZDavP-2 (87. člen) namreč ne zadrži izvršitve odmerne odločbe.

10. V zvezi z navedbami tožnika, ki se nanašajo na predlagano zadržanje začete davčne izvršbe, sodišče le dodaja, da davčni organ (prve stopnje) v postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe zoper sklep o izvršbi uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno zadržati že začeto davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo zadržati, o tem odloči s sklepom, v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo zadržana, ni treba izdati. Navedena zakonska določba torej ne omogoča zadržanja izvršbe na zahtevo oziroma predlog stranke, prav tako pa tudi ne zavezuje davčnega organa, da bi na podlagi vloženega predloga za zadržanje o svoji presoji in razlogih zanjo obveščal davčnega zavezanca, ki se, kot tožnik v obravnavani zadevi, smiselno ne strinja s presojo možnosti uspeha z vloženo pritožbo (smiselno enako sklep Vrhovnega sodišča X Ips 418/2012 z dne 21. 11. 2012).

11. Ker so tožbeni ugovori po navedenem neutemeljeni, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

12. Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave, ker o dejstvih, ki so za odločitev pravno pomembna, med strankama ni spora (59. člen ZUS-1).