Administrative court dismisses tax enforcement appeal because requests for payment deferral were not part of the challenged decision.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Prošnja za odložitev izvršitve odločbe in prošnja za odobritev obročnega plačevanja nista predmet izpodbijanega sklepa in posledično tudi ne predmet tega upravnega spora. Zato tožnik z ugovori, ki se na izpodbijani sklep o davčni izvršbi ne nanašajo, ne more biti uspešen. V ostalem tožnik konkretnih ugovorov nima. Sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo. Zato je tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Finančna uprava Republike Slovenije je z izpodbijanim sklepom zoper tožnika uvedla davčno izvršbo obveznosti po izvršilnih naslovih, navedenih v izreku, ki skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški izvršbe na dan 5. 12. 2014 znašajo 30.111,37 EUR, ki se opravi z rubežem in prodajo nematerializiranih vrednostnih papirjev v lasti tožnika.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-29-71/2015-2 z dne 23. 2. 2015 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja skladnost izpodbijanega sklepa z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o davčni izvršbi, kršitev, ki jih v pritožbi tožnik zgolj pavšalno zatrjuje, pa ob uradnem preizkusu sklepa ne ugotavlja. V zvezi s prošnjo za odložitev izvršbe oziroma odobritev obročnega odplačevanja, ki jo je tožnik vložil hkrati s pritožbo, tožniku pojasni, da je odločanje v pristojnosti prvostopnega organa in iz podatkov v spisu ugotavlja, da je le-ta o vlogi za odlog izvršitve začete davčne izvršbe že odločil s sklepom št. DT 4934-95543/2014-4 07-710-02 z dne 29. 1. 2015, o vlogi za obročno plačilo obveznosti pa bo odločal s posebnim sklepom.

3. Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Na tej podlagi predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da postopek davčne izvršbe ustavi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Predlaga tudi, da sodišče „opravi ustavnopravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah oziroma podrejeno, da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena glede pravne osebe pri Ustavnem sodišču“.

4. V tožbi navaja, da je prosil za odlog plačila davčnih obveznosti, ker ne pridobiva nobenih prihodkov in ker ima blokiran račun več let zaporedoma ter da je opozoril davčni organ, da bi mu plačilo dajatev povzročilo hujšo gospodarsko škodo. Meni, da izpolnjuje vse kriterije iz 40. člena Pravilnika, saj je popolnoma plačilno nesposoben, kar je razvidno iz bilance stanja in bilance uspeha. Z izvršitvijo odločb bi mu nastala težko popravljiva škoda, saj bi moral odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe. S plačilom bi nastopilo finančno stanje, zaradi katerega premoženje tožeče stranke ne bi več zadoščalo za poplačilo vseh dolgov nasproti upnikom.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev davčnih organov pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja, temveč se nanje sklicuje. Sodišče tudi ni našlo (pavšalno) zatrjevanih kršitev Ustave in EKČP.

8. Iz spisa sledi, da je tožnik vložil pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi in hkrati predlagal odložitev njegove izvršitve do odločitve organa druge stopnje, podrejeno pa prošnjo za odobritev obročnega odplačevanja. Prošnja za odložitev izvršitve odločbe in prošnja za odobritev obročnega plačevanja nista predmet izpodbijanega sklepa in posledično tudi ne predmet tega upravnega spora. Zato tožnik z ugovori, ki se na izpodbijani sklep o davčni izvršbi ne nanašajo, ne more biti uspešen.

9. V ostalem tožnik konkretnih ugovorov nima. Sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo. Zato je tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

10. V zvezi s predlagano „ustavnopravno presojo“ sodišče še pripominja, da izpodbijana odločba ne temelji na določbah ZST-1, zato tožnikovih navedb v tej zvezi ni presojalo.

11. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

12. Sodišče je odločilo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1)