Administrative court dismisses taxpayer's request for tax enforcement suspension, ruling it must be decided by authority not on request.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Da se skladno z zakonsko ureditvijo o odložitvi davčne izvršbe odloča po uradni dolžnosti, ni spora. A contrario torej tudi ne more biti spora, da se o odložitvi izvršbe na predlog stranke ne odloča. Čim pa je tako, je odločitev v zadevi utemeljena v določbi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri se vloga stranke zavrže, če jo vloži oseba, ki ne more biti stranka, torej oseba, ki za njeno vložitev ni legitimirana. Davčni organ po prejemu pritožbe zoper odmerno odločbo uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno odložiti davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo odložiti, o tem odloči s sklepom, v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo odložena, ni treba izdati.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožnika za odložitev davčne izvršbe do odločitve o pritoži zoper odločbo št. DT-0610-4903/2012-197(07-2300-1-13) z dne 24. 10. 2014. Odločitev je utemeljena z 2. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter 87. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, da pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe, davčni organ pa po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Slednje pomeni, da se postopek odločanja o odložitvi davčne izvršbe ne more začeti na zahtevo stranke, temveč le po uradni dolžnosti.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-31-30/2015-3 z dne 20. 3. 2015 pritožbo tožnika zavrnilo in pritrdilo izpodbijani odločitvi in razlogom. V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi davčni organ vlogo tožnika glede na njeno vsebino moral obravnavati zgolj kot pobudo ali predlog stranke za uradno postopanje po drugem odstavku 87. člena ZDavP-2, pritožbeni organ poudari, da na navedeni podlagi davčni organ sam odloži izvršbo v vseh primerih, za katere oceni, da ima pritožnik v pritožbenem postopku možnost, da bo s pravnim sredstvom uspel.

3. Tožnik vlaga tožbo iz razloga napačne uporabe 129. člena v zvezi z 292. in 293. členom ZUP in napačne uporabe 87. člena ZDavP-2. Tožnik je namreč z vlogo uveljavljal pravico do odloga izvršbe, ki mu jo daje 293. člen ZUP, prav tako pa je uveljavljal svojo pravno korist, ki je v tem, da se z izvršbami tožniku ne povzročajo dodatni stroški. Ker je zoper sklep, izdan na podlagi 129. člena ZUP dovoljena pritožba, mora biti takšen sklep v skladu z 214. členom v povezavi z 228. členom ZUP obrazložen. V obravnavanem primeru obrazložitev izpodbijanega sklepa ne vsebuje ugotovljenega dejanskega stanja, kaj šele dokazov na katere je oprto, vsebuje napačne določbe predpisov, na katere se odločba opira in ne vsebuje razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo izpodbijano odločbo. Ker je tožnik z vlogo dejansko uveljavljal svojo pravico oziroma pravno korist, je bila tožena stranka dolžna o njej meritorno odločiti, pri tem pa bi vlogo smela zavrniti le z navedbo konkretnih razlogov, zaradi katerih meni, da tožnik s pritožbo ne bo uspešen. Takšne ocene v konkretnem spisu DIN ni. Tožena stranka ocene, ki jo mora na podlagi drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 opraviti uradoma, očitno ni naredila. Določba drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 tožniku ne odreka pravice za podajo obravnavane vloge, 129. člen ZUP pa se nanaša na sam začetek upravnega postopka, kadar se le-ta začne na zahtevo stranke oziroma na vloge, ki so po naravi izenačene z zahtevo za začetek postopka, kot to določa drugi odstavek 125. člena ZUP. V obravnavani zadevi za tako vlogo ne gre, saj je postopek DIN začet uradoma 31. 12. 2012. Samo dejstvo, da davčni organ po 87. členu ZDavP-2 po uradni dolžnosti presoja in ocenjuje ali bi bilo tožnikovi pritožbi zoper meritorno odločbo mogoče ugoditi ali ne pa še ne pomeni, da na podlagi tožnikove vloge tožniku ni dolžan obrazložiti argumentov, ki so botrovali takšni ali drugačni oceni možnosti za uspeh s pritožbo. Z drugačnim ravnanjem je kršen navedeni člen zakona in posledično tudi načelo sorazmernosti in načelo ekonomičnosti. Odložitev izvršitve namreč ne more biti v škodo tožene stranke, saj je tožena stranka s sklepi o zavarovanju davčne obveznosti posegla na celotno tožnikovo premoženje, postopek izvršbe pa ob zavarovanju obveznosti tožniku povzroča le nepotrebne stroške.

4. Na podlagi navedenega tožnik predlaga, da ga sodišče zasliši in odloči tako, da izpodbijani sklep kot nezakonit odpravi, toženi stranki pa naloži meritorno odločanje o vlogi tožnika z dne 8. 12. 2014 in povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi zavrženje predloga utemelji davčni organ prve stopnje in z razlogi, s katerimi je zavrnitev pritožbe obrazložena v odločbi druge stopnje. Nanje se zato sklicuje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1.

8. O tem, da se skladno z zakonsko ureditvijo o odložitvi davčne izvršbe odloča po uradni dolžnosti, ni spora. A contrario torej tudi ne more biti spora, da se o odložitvi izvršbe na predlog stranke ne odloča. Čim pa je tako, je odločitev v zadevi utemeljena v določbi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri se vloga stranke zavrže, če jo vloži oseba, ki ne more biti stranka, torej oseba, ki za njeno vložitev ni legitimirana. Stališče tožnika, da se določbe 129. člena nanašajo izključno na zahtevo stranke za začetek postopka, ne drži. Nanaša se na vse vloge, za katere stranka glede na določbe tega (ali kakšnega drugega zakona, v obravnavanem primeru ZDavP-2) ni legitimirana. V zvezi s tožbenimi stališči sodišče še dodaja, da davčni organ po prejemu pritožbe zoper odmerno odločbo uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno odložiti davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo odložiti, o tem odloči s sklepom, v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo odložena, ni treba izdati. Navedena zakonska določba torej ne omogoča odložitve izvršbe na zahtevo oziroma predlog stranke, prav tako pa tudi ne zavezuje davčnega organa, da bi na podlagi vloženega predloga za odložitev izvršbe po uradni dolžnosti o svoji presoji in razlogih zanjo obveščal davčnega zavezanca, ki se, kot tožnik v obravnavani zadevi, ne strinja s presojo možnosti uspeha z vloženo pritožbo (smiselno enako v zvezi z zadržanjem začete davčne izvršbe tudi Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 418/2012 z dne 21. 11. 2012).

9. Glede na naravo izpodbijane odločitve sodišče tudi ne ugotavlja zatrjevane pomanjkljivosti njene obrazložitve.

10. Ker so tožbeni ugovori po navedenem neutemeljeni, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

11. Ker je dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa med strankama nesporno, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Po sodniku posamezniku je odločilo na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena istega zakona.