Supreme Court rejects appeal, ruling land use intent before infrastructure planning acts determines compensation value.

I. Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Pri določitvi odškodnine za razlaščeno zemljišče je bistven namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo do sprejetja akta, s katerim je bil zaradi predvidene gradnje infrastrukture spremenjen status zemljišča.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z vmesnim sklepom odločilo, da se predlagatelju določi odškodnina za razlaščene nepremičnine (navedene v 1. točki izreka) v višini primerljivih nepremičnin z namensko rabo gozdna zemljišča, in odškodnino za razlaščeni nepremičnini (navedeni v 1. točki izreka) v višini vrednosti primerljivih nepremičnin z namensko rabo kmetijska zemljišča. Z delnim sklepom pa je nasprotni udeleženki naložilo, da predlagatelju plača stranske stroške z razlastitvijo nepremičnin (navedenih v 2. točki izreka) v višini 34.642,77 EUR z obrestmi. Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo.

2. Sodišče druge stopnje je predlagateljevo pritožbo (v izpodbijanem delu) zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

3. Predlagatelj v pravočasni reviziji(1)zoper drugostopenjski sklep uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Poudarja, da gre v konkretnem primeru za t. i. obrnjen razlastitveni postopek, zato je materialnopravno napačno stališče sodišč prve in druge stopnje, da kot merodajni trenutek za določitev namenske rabe zemljišč šteje čas pred kategorizacijo zemljišč v občinsko cesto. Podlaga za razlastitev je bila Uredba o kategorizaciji v državno cesto, sprejeta v letu 1998, protipravno stanje pa se je legaliziralo šele z odločbo o razlastitvi z dne 8. 10. 2012 (ob tem se sklicuje tudi na odločbi VS RS II Ips 163/2013 in II Ips 212/2013).

Trdi, da je v nasprotju z bistvom lastninske pravice, da se mu na eni strani priznavajo vsa upravičenja, ki jih daje lastninska pravica, za potrebe določitve odškodnine pa se upošteva stanje pred protipravno kategorizacijo ceste. V nepravdnem postopku se določa odškodnina za škodo, ki je nastala kot posledica dopustnih ravnanj. Zato je protipravna kategorizacija s strani občine, ki ni bila nikoli odpravljena, nepomembna za določitev statusa zemljišč in odškodnine. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati status zemljišč v času pred sprejemom Uredbe v letu 1998 in ne pred letom 1981.

Sklicuje se na Zakon o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 in njegovo definicijo stavbnega zemljišča ter na 6. člen Zakona o uporabi zemljišč za gradbene namene iz leta 1956 (ob tem dodaja, da je bilo v obdobju od leta 1964 do leta 1978 izdanih več upravnih odločb za gradnjo gozdne ceste). Navaja, da so se od izgradnje gozdne ceste dalje zemljišča uporabljala kot cesta, zato je namen njihove uporabe cesta in ne gozdno ali kmetijsko zemljišče. Dejanska raba je po drugem odstavku 105. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) eden od elementov, ki določa vrednost nepremičnine.

Materialnopravno zmotna je tudi odločitev sodišča druge stopnje, da v zakonu ni podlage za ugoditev (njegovi) zahtevi za izgradnjo deponij kot nadomestne infrastrukture s strani nasprotne udeleženke in se ob tem sklicuje na prvi odstavek 105. člena in 107. člen ZUreP-1. Smiselno zatrjuje kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter 22. in 25. člena Ustave. Trdi tudi, da je pri izdaji sodbe sodišča druge stopnje kot sodnica poročevalka sodelovala višja sodnica Vesna Rezar, ki bi morala biti po 3. ali 6. točki prvega odstavka 70.

člena ZPP izločena. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se za razlaščena zemljišča določi odškodnina v višini vrednosti stavbnih zemljišč in nasprotni udeleženki naloži obveznost izgradnje odlagališč za les, podrejeno pa, da sklepa (v izpodbijanem delu) razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje (drugemu stvarno pristojnemu sodišču).

4. Revizija je bila vročena nasprotni udeleženki, ki je nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Zatrjevana kršitev iz 3. oziroma 6. točke 70. člena ZPP v obravnavani zadevi ni podana. Izključitveni (1. do 5. točka 70. člena ZPP) in odklonitveni razlogi (iz 6. točke 70. člena ZPP), zaradi katerih sodnik ne more sodelovati pri odločanju v konkretni zadevi, se namreč nanašajo na (sodelovanje) sodnika v istem postopku oziroma isti zadevi. Za to pa v obravnavani zadevi ne gre, ker v tu obravnavani zadevi kot sodnica poročevalka na pritožbenem sodišču ni sodelovala sodnica, ki je v zakonski zvezi s pravobranilcem, ki nasprotno udeleženko zastopa v tej konkretni zadevi. Glede zatrjevane kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa zadostuje že odgovor, da sodišči prve in druge stopnje za odločitev pomembnih navedb predlagatelja nista preslišali in tudi izpodbijana sklepa sodišč prve in druge stopnje je mogoče preizkusiti. Zato zatrjevani kršitvi postopka (in tudi ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave) v obravnavani zadevi nista podani.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim je pritrdilo pritožbeno sodišče, izhaja, da je bila na spornih razlaščenih zemljiščih v letih 1963-1965 izgrajena gozdna cesta, ki je bila leta 1981 kategorizirana kot občinska cesta, leta 1998 pa kot državna. Odločba o razlastitvi je bila izdana 8. 10. 2012, dokončna pa je postala 12. 12. 2012. Izveden je bil t. i. obrnjen razlastitveni postopek, ko je bila cesta predlagatelju najprej odvzeta iz posesti, potem kategorizirana kot občinska in nato kot državna cesta, šele nato pa mu je bila v razlastitvenem postopku tudi (formalno) odvzeta lastninska pravica. Izgradnja gozdnih cest je bila financirana s sredstvi lastnikov gozdov, vendar sporne ceste ni izgradil predlagatelj sam na svojem zemljišču, temveč so se prispevki lastnikov gozdov stekali v sklad Gozdnega gospodarstva, ki je nato gradilo gozdne ceste na določenem območju. Namembnost zemljišča se niti pred letom 1963 niti pred letom 1981 ni spremenila iz kmetijskega in gozdnega v stavbno, saj ni bil izdan splošni pravni akt (prostorski akt) za spremembo namembnosti. Z odločbami, s katerimi je bila Gozdnemu gospodarstvu dovoljena izgradnja gozdne ceste, namenjene gospodarjenju z gozdovi, se namembnost zemljišč ni spremenila.

8. V sodni praksi Vrhovnega sodišče je že sprejeto ustaljeno stališče, da se ugotovi odškodnina za odvzeto nepremičnino na podlagi vrednosti nepremičnine, določene po namembnosti zemljišča v prostorskem planu (primerjaj zadevi VS RS II Ips 555/2005 in II Ips 120/2005), in da je pri določitvi odškodnine za razlaščeno zemljišče bistven namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo do sprejetja akta, s katerim je bil zaradi predvidene gradnje infrastrukture spremenjen status zemljišča (primerjaj zadevo VS RS II Ips 343/2015).

9. Upoštevajoč navedeno stališče in odločilno dejansko ugotovitev, da se namembnost zemljišča niti pred letom 1963 niti pred letom 1981 ni spremenila iz kmetijskega in gozdnega v stavbno, saj ni bil izdan splošni pravni akt (prostorski akt) za spremembo namembnosti, ter da sporna zemljišča izvorno niso imela statusa stavbnega zemljišča (temveč gozdnega oziroma kmetijskega), je odločitev sodišč prve in druge stopnje, da so v tu obravnavani zadevi osnova za določitev višine odškodnine za razlaščena zemljišča primerljive nepremičnine z namensko rabo gozdnega zemljišča in z namensko rabo kmetijskega zemljišča, materialnopravno pravilna (105. člen ZUreP-1).

10. Glede predlagateljevega ugovora, da mora nasprotna udeleženka zgraditi deponije, ki so predvidene v varovalnem pasu javne ceste, ker jih sam ne more zgraditi brez njenega soglasja, revizijsko sodišče pojasnjuje, da je funkcija odškodnine za razlastitev in za stranske posledice razlastitve v tem, da se prizadetemu omogoči, da si na trgu pridobi stvar enake vrednosti, kot je tista, ki mu je bila odvzeta, ter da je s pojmom “odškodnina“ v postopkih razlastitve praviloma mišljen denarni ekvivalent nadomestila v naravi (primerjaj zadevo VS RS III Ips 74/2011). Zato tudi po presoji revizijskega sodišča predlagateljevemu predlogu, da nasprotna udeleženka (namesto njega) zgradi deponije, ni mogoče ugoditi.

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče predlagateljevo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka.

----

(1) Predlagatelj je vložil še dopolnitev revizije, vendar je revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker je prepozna.