Supreme Court allows appeal, voiding lower court decision on sham contract conversion under OZ Art. 50.2. Dismissed appeal on costs.

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v I. in III. točki izreka ter in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Navidezna pogodba lahko prikriva kakšno drugo pogodbo - v tem primeru se uporabijo pravila, ki zadevajo dejansko hoteno pogodbo, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Zakon v skladu z načelom afirmacije pogodb dopušča konverzijo relativno nične pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prodajna pogodba v notarskem zapisu SV 65/03 z dne 3. 2. 2003 med pokojnim A. A. in B. B. glede prodaje nepremičnin parc. št. 496/9 in 492/20 k.o. ... in parc. št. 1610/1, 1612/2, 1613, 66, 1612/1 k.o. ... nična le glede pogodbenih določil o višini kupnine. Sicer je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za razveljavitev vpisa lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 496/10 in 492/20 k.o. ... na ime toženca pod vknjižbo Dn. št. 3843/2003 ter parc. št. 1610/1, 1612/2, 1613, 66, 1612/1 k.o. ..., vpisanih na ime toženca pod vknjižbo Dn. št. 2215/20013, ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Odločilo je še o pravdnih stroških. Presodilo je, da je podpis na pooblastilu pokojnega A. A. pristen in da v zvezi z njim ni podana nobena napaka volje. Pooblastilo tudi ni bilo prekoračeno. Sklenjena prodajna pogodba je le navidezna, saj je bila volja pogodbenih strank skleniti darilno pogodbo zaradi hvaležnosti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremenilo tako, da je ugotovilo, da je prodajna pogodba, sklenjena v obliki notarskega zapisa SV 65/03 z dne 3. 2. 2003 med pokojnim A. A. in B. B., v celoti nična, v stroškovnem izreku pa tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu (2. točka izreka prvostopenjske sodbe) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko je ocenilo, da je sporna pogodba nična le glede določil, ki se nanašajo na višino in plačilo kupnine. Kupnina je poleg stvari bistvena sestavina pogodbe, zato je sporna prodajna pogodba nična v celoti.

3. Zoper ugodilni del te sodbe v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje tudi v 1. in 3. točkah izreka, tožnici pa naloži v plačilo poleg dosedanjih še pritožbene stroške toženca, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje oziroma po potrebi sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Povzema sklep sodišča druge stopnje, ki je pritrdilo sodišču prve stopnje, da pooblaščenec A. A. B. B. ni prekoračil pooblastila in da je A. A. želel prenesti lastninsko pravico na toženca iz hvaležnosti za skrb, ki mu jo je nudil toženec in njegovi starši, vendar je bila zaradi višjega davka namesto darilne sklenjena prodajna pogodba. Kljub navedenemu je nato zaključilo, da ni bistveno, kakšen pravni posel sta pogodbenika prikrila s sklenitvijo sporne prodajne pogodbe, saj za ugoditev tožbenemu zahtevku zadošča že ugotovitev, da je bila prodajna pogodba z dne 3. 2. 2003 navidezna, torej nična.

S tem je sodišče druge stopnje storilo kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi zapisalo, da sta pogodbeni stranki s prodajno pogodbo želeli doseči in tudi dosegli, da je A. A. izročil v last in posest tožencu svoje nepremičnine, kar je ta sprejel, ne da bi se plačala kupnina. Sklenila sta darilno pogodbo zaradi hvaležnosti, ki je bila realizirana. Po mnenju sodišča prve stopnje je bil navidezen le dogovor o določitvi kupnine, pogodba pa nična, kolikor se nanaša na zapis o kupnini.

Sodišče prve stopnje torej ni ugotovilo, da je celotna prodajna pogodba z dne 3. 2. 2003 navidezna in nična, kot je to zaključilo sodišče druge stopnje v 6. točki obrazložitve. Prav tako sodba nasprotuje sama sebi. Najprej je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je A. A. želel prenesti lastninsko pravico na toženca iz hvaležnosti za skrb, vendar je bila zaradi davka namesto darilne pogodbe sklenjena prodajna pogodba, in da pooblastilo ni bilo prekoračeno, nato pa je v nasprotju s tem zaključilo, da gre za nično pogodbo. Sodišče druge stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

Povsem je spregledalo, da je sodišče prve stopnje dejansko ugotovilo, da je navidezen le dogovor o kupnini in da sta pogodbeni stranki imeli namen, da se nepremičnine prenesejo kot darilo. Gre za situacijo iz drugega odstavka 50. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče druge stopnje, ki je v zadevi vedno odločalo v isti sestavi, v tretjem sojenju vztraja pri nerazumni odločitvi, ki je v nasprotju z vsemi dokazi.

4. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče povzema, da je sodišče druge stopnje v svoji kontrolni funkciji pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja ugotovilo, da dokazni postopek ni potrdil tožničine teze o ponarejenem podpisu A. A. na pooblastilu z dne 9. 12. 2002. Menilo je, da je sodišče prve stopnje navedlo dovolj prepričljive razloge v zvezi z resnično voljo A. A. glede spornih nepremičnin, in sicer, da je želel prenesti lastninsko pravico na toženca iz hvaležnosti za skrb, ki so mu jo nudili toženec in njegovi starši, vendar je bila zaradi davka namesto darilne pogodbe sklenjena prodajna pogodba. Nato je ocenilo, da niti ni bistveno, kakšen pravni posel sta pogodbenika prikrila s sklenitvijo sporne prodajne pogodbe. Ker brez kupnine oziroma dogovora o njeni višini in plačilu ni prodajne pogodbe, je sporna prodajna pogodba nična v celoti.

7. Revizijsko sodišče soglaša z očitkom revidenta, da je sodišče druge stopnje na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in sprejelo sodišče druge stopnje, nepravilno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP). Navidezna pogodba lahko prikriva kakšno drugo pogodbo - v tem primeru se uporabijo pravila, ki zadevajo dejansko hoteno pogodbo, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Zakon torej v skladu z načelom afirmacije pogodb dopušča konverzijo relativno nične pogodbe.

8. Pri opredelitvi, ali naj ima navidezna pogodba pravne učinke in kakšne, mora sodišče izhajati iz pogodbenega pravnega razmerja kot celote. Po izvedenem dokaznem postopku ob uporabi določbe prvega odstavka 50. člena OZ ni dvoma, da pogodbena določila o kupnini in njeni višini ne ustrezajo pravi volji pogodbenih strank. Ne prikrivajo ničesar, zato ne ustvarjajo nobenih pravnih učinkov in so nična. Ni pa mogoče napraviti takega nedvoumnega zaključka glede drugih pogodbenih določil, glede katerih je toženec trdil, da so veljavna in ustvarjajo pravno poslovno zavezo, ker je pokojni A. A. dejansko želel prenesti lastninsko pravico na toženca z darilno pogodbo, ki je bila izpolnjena. Ta trditvena podlaga je ob pravilni uporabi materialnega prava narekovala presojo, ali so izpolnjeni pogoji za veljavnost disimulirane pogodbe, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo (20. in 21. točka sodbe sodišča prve stopnje).

9. Ker sodišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni odgovorilo na vse tožničine očitke v pritožbi, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

10. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.