Appeal dismissed; party failed to prove insolvency despite claiming liquidation difficulties.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker je očitno, da tožeča stranka s sredstvi za plačilo sodne takse v tem postopku razpolaga, so nerelevantne povsem splošne pritožbene navedbe o teku postopka prisilne poravnave kot „indicu“ tožničine prezadolženosti in nelikvidnosti.

Ker stranka sama ni predložila računovodskih izkazov za leti 2015 in 2016 (oziroma jih ni objavila na AJPES), ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks za pritožbeni postopek.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožečo stranko oprosti plačila sodne takse oziroma ji odloži plačilo sodne takse do izdaje odločbe pritožbenega sodišča ali ji dovoli plačilo sodne takse v 24 mesečnih obrokih. Podredno je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Skladno z 11. členom Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) lahko sodišče stranko, ki je pravna oseba, za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, delno oprosti plačila taks, oziroma odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če stranka nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi in tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1). Pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1). ZST-1 ne predvideva popolne oprostitve plačila sodne takse za pravno osebo (drugi, tretji, četrti in peti odstavek 11. člena ZST-1).

6. V postopkih odločanja glede plačila sodnih taks po ZST-1 se smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse (tretji odstavek 1. člena ZST-1). Ker med pravdnima strankama teče gospodarski spor, se smiselno uporablja ZPP. Trditveno in dokazno breme za izkaz težkega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja, ki so podlaga za odločanje o olajšavah pri plačilu sodne takse, je na stranki, ki predlaga delno oprostitev, odlog ali obročno odplačilo sodnih taks (smiselna uporaba 212. člena ZPP). Trditve morajo biti konkretizirane.

7. Sodišče prve stopnje je predlog tožeče stranke za taksne olajšave zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka razpolaga s 30.503.873,00 EUR kratkoročnih sredstev, od česar so skoraj polovica kratkoročne finančne naložbe, ki so hitro unovčljive. Do tega zneska pa se tožeča stranka niti ni opredelila.

8. Pritožbeni očitek, da sta bilanca stanja in izkaz poslovnega izida računovodska izkaza, ki nista pokazatelja realnega dejanskega stanja, je treba zavrniti kot povsem pavšalno hipotezo. Tožeča stranka se namreč do prej navedene postavke sredstev ni opredelila, zlasti ni pojasnila, ali je kaj od tega premoženja sploh poskušala unovčiti in ali je bila pri tem neuspešna.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da seštevek zneskov obveznosti in za njihovo poplačilo zastavljenih sredstev, ki jih v pritožbi izpostavlja tožeča stranka, ne dosega niti 5 % ugotovljenih kratkoročnih sredstev v višini 30.503.873,00 EUR. Pritožbeno sodišče se že zaradi očitnega nesorazmerja med višino obveznosti in višino sredstev do posameznih zneskov, izpostavljenih v pritožbi, ne bo podrobneje opredeljevalo. Ker je očitno, da tožeča stranka s sredstvi za plačilo sodne takse v tem postopku razpolaga, so nerelevantne povsem splošne pritožbene navedbe o teku postopka prisilne poravnave kot „indicu“ tožničine prezadolženosti in nelikvidnosti.

10. Sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko se je v razlogih izpodbijanega sklepa sklicevalo na zadnje objavljene računovodske izkaze tožeče stranke na portalu AJPES iz leta 2014. Kot je bilo pojasnjeno že uvodoma, je bilo trditveno in dokazno breme za izkaz slabega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja na tožeči stranki. Ker sama ni predložila računovodskih izkazov za leti 2015 in 2016 (oziroma jih ni objavila na AJPES), ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, kot ji to nalaga 212. člen ZPP.

11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena in 2. točka 365. člena ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so po njegovi oceni odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).