Supreme Court allows appeal against labor court for unclear employment contract wage clause interpretation.

I. Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Nejasnost pogodbenega določila je izkazana že s tem, da pogodba kljub sklicevanju na določbe Pravilnika o delitvi sredstev za plače tožene stranke pri določitvi višine osnovne plače močno odstopa od zneska, ki je za prodajne predstavnike za prodajo maziv v Pravilniku.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, naj tožniku izplača razliko v plači za čas od avgusta 2007 do oktobra 2011 v mesečnih bruto zneskih po 809,00 EUR, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, zahtevek za plačilo razlike v enakih mesečnih zneskih za obdobje od julija 2006 do septembra 2008 pa je zavrnilo zaradi zastaranja. Ugotovilo je, da sta tožnik in tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi, v kateri sta določila osnovno bruto plačo v višini 314.008,00 SIT, ki je tožena stranka tožniku ni obračunavala in izplačevala v tem znesku, pač pa v znesku 120.000,00 SIT, ki je za prodajne predstavnike za prodajo maziv določen v Pravilniku o delitvi sredstev za plače tožene stranke (Pravilnik). Ni sledilo razlagi tožene stranke, da je bil znesek, ki je bil določen v pogodbi o zaposlitvi, napačno poimenovan kot osnovna plača in da naj bi šlo za znesek plače 29. plačnega razreda, ki se izračuna tako, da se stalni in gibljivi del plače seštejeta ter preračunata s pomočjo kalkulativnega števila točk in planskega števila ur v vrednost točke.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je stališču, da sta se tožnik in tožena stranka lahko dogovorila za drugačno višino plače, kot je bila določena v Pravilniku in da glede na jasnost pogodbene določbe uporaba 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) ni bila potrebna.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati, da je pri zapisu pogodbe prišlo do uporabe neustreznega izraza „osnovna plača“, ki ni bil mišljen kot osnovna plača, opredeljena v Pravilniku, zato bi moralo uporabiti 82. člen OZ ter spornih pogodbenih določb ne bi smelo uporabiti dobesedno. Razlagati bi jih moralo v skladu z namenom, pri čemer bi moralo upoštevati, da je imela tožena stranka višino plač za prodajne predstavnike določeno v Pravilniku, da se glede te višine nikoli ni pogajala in da je tožnik plačo v višini, obračunani v skladu s Pravilnikom, prejemal celih 8 let od sklenitve pogodbe o zaposlitvi do prenehanja delovnega razmerja, ne da bi temu ugovarjal. Sklicuje se tudi na 15., 29. in 126. člen Zakona o delovnih razmerjih in posamezne določbe Pravilnika. Bistvene kršitve odločb pravdnega postopka utemeljuje s tem, da naj bi sodišče uporabilo dokaze, ki so bili predlagani prepozno. Gre za pogodbe o zaposlitvi za prodajne predstavnike, ki so bile sklenjene od decembra leta 2002 do leta 2011. Predložitev dokazov je sodišče kljub ugovoru naložilo toženi stranki. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka, podredno pa ugoditev in razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z izvedbo dokazov, s katerimi naj bi bil tožnik prekludiran (286. člen ZPP), ni utemeljen. Revizija namreč sodišču druge stopnje očita, da ni odpravilo kršitve, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje. Glede na to, da sodišče druge stopnje samo ni izvajalo dokazov, je očitana relativna bistvena kršitev lahko nastala le pri sodišču prve stopnje, ki pa je sodišče druge stopnje ni moglo odpraviti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ampak bi jo lahko odpravilo le, če bi tožena stranka na kršitev opozorila v pritožbi. Vendar tega ni storila. Sodišču prve stopnje je očitala le bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 286. členom ZPP pa ne. Zato v reviziji z očitkom te relativne bistvene kršitve ne more uspeti.

7. Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

8. Sodišče druge stopnje je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da je glede na jasno določbo pogodbe o zaposlitvi tožena stranka tožniku dolžna izplačati razliko v plači, ker naj bi mu v spornem obdobju obračunavala (in izplačevala) osnovno plačo v višini 120.000,00 SIT, namesto v pogodbeno dogovorjenem znesku 314.008,00 SIT.

9. Sodišče druge stopnje (in pred tem sodišče prve stopnje) se je pri odločitvi držalo dobesednega pomena uporabljenih izrazov s pojasnilom, da je določba 2. člena pogodbe o zaposlitvi popolnoma jasna in da uporaba 82. člena OZ zato ni potrebna. Po prvem odstavku 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Vendar pa se po drugem odstavku te določbe pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Sporna niso samo nejasna pogodbena določila, ampak tudi tista, ki so navidez jasna, pa iz okoliščin primera izhaja, da jih je mogoče razlagati različno.

10. V obravnavanem primeru je med strankama sporen pomen 2. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 12. 2002. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je določba jasna, pri čemer je izhajalo predvsem iz tretjega odstavka 2. člena, ki določa, da osnovna plača tožnika za poln delovni čas, vnaprej določene delovne rezultate in normalne delovne pogoje znaša 314.008,00 SIT (1.310,33 EUR) in se usklajuje v skladu s Pravilnikom o plačah. Na podlagi te določbe je tožniku prisodilo razliko osnovno plačo v višini 120.000,00 SIT (določeno v pravilniku) in plačo, ki jo kot osnovno opredeljuje pogodba o zaposlitvi (314.008,00 SIT).

11. Vendar pa je jasnost navedene pogodbene določbe le navidezna, saj vrsta okoliščin, na katere je opozarjala tožena stranka in jih izpostavlja tudi v reviziji, kaže na to, da stranki ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu prodajnega predstavnika za prodajo maziv nista imeli namena določiti osnovne plače v več kot še enkrat večjem znesku od zneska, določenega za to delovno mesto v internem Pravilniku. Nejasnost pogodbenega določila je izkazana že s tem, da pogodba kljub sklicevanju na določbe Pravilnika in določitve 29. plačnega razreda (1010 točk) na njegovi podlagi v prvem odstavku 2. člena, v tretjem odstavku pri določitvi višine osnovne plače močno odstopa od zneska, ki je za prodajne predstavnike za prodajo maziv v Pravilniku izrecno določen v višini 120.000,00 SIT, ne da bi bili ugotovljeni razlogi za to. Ugotovljeno je bilo, da drugačen, ugodnejši dogovor, ki naj bi ga prinesla pogajanja med tožnikom in delodajalcem, ni dokazan, drugih razlogov, zaradi katerih naj bi tožena stranka odstopila od določb Pravilnika o plačah, ki se ga je pri izplačilih držala tudi pri drugih prodajnih predstavnikih za prodajo maziv, pa sodišče tudi ni ugotovilo. Pomembna je tudi okoliščina, da je tožena stranka na enak način tožniku obračunavala in izplačevala plačo vseh 8 let zaposlitve, ne da bi ta temu kadarkoli ugovarjal.

12. Glede na te okoliščine je presoja, da je pogodbeno določilo jasno in ne potrebuje iskanja skupnega namena strank, materialnopravno zmotno. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je dejansko stanje glede namena pogodbenih strank ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje z upoštevanjem navedenih izhodišč in zlasti ureditve plač v internem Pravilniku ugotovi skupni namen pogodbenih strank ob določitvi zneska 314.008,00 SIT v tretjem odstavku 2. člena pogodbe o zaposlitvi in nato o pomenu spornega pogodbenega določila in utemeljenosti zahtevka za plačilo razlike v plači ponovno odloči.

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.