Appeal partially allowed; first instance court erred by ignoring wage cap legislation when calculating salary mass.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi nad zneskom 49.086,80 SIT (glede razlik v plači za obdobje od 1.1.1991 do februarja 1992) in glede stroškov postopka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (za znesek 49.086,80 SIT za obdobje marec - september 1992).

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje mora za obdobje, ko je veljala omejitvena zakonodaja, ugotoviti, ali se je masa sredstev za plače delavcev tožene stranke ugotavljala na način in v višini, določeni z interventnim zakonom.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožnika in toženo stranko zavezalo k plačilu 83.503,90 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečno zapadlih zneskov kot sledijo iz izreka sodbe ter odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške postopka v znesku 40.840,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.10.1997 dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka in pritožbo utemeljuje s tem, da je sodišče v razsodbi upoštevalo izračun višine osebnih dohodkov le na osnovi kolektivne pogodbe, ni pa upoštevalo omejitvene zakonodaje. Tožena stranka izrecno poudarja, da so mesečne izračune višine osebnih dohodkov po kolektivni pogodbi morali vsak mesec korigirati na osnovi omejitvene zakonodaje, izvrševanje le teh pa je sproti kontrolirala bivša služba družbenega knjigovodstva.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka (2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo omejitvene zakonodaje. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni predložila pravega izračuna, v katerem bi bili upoštevani takrat veljavni omejitveni predpisi glede mase plač, v izogib višjih stroškov pa sodišče v postopek ni pritegnilo izvedenca.

Pritožbeno sodišče se z razlogovanjem sodišča prve stopnje ne strinja, saj bi sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi moralo upoštevati zakon o izplačevanju plač in nekaterih drugih prejemkov za leto 1991 in prva dva meseca 1992 - v nadaljevanju interventni zakon (Ur.l. RS. št. 48/90 in 26/91). Sodišče prve stopnje bi moralo za obdobje, ko je veljala omejitvena zakonodaja, ugotoviti, ali se je masa sredstev za plače delavcev tožene stranke ugotavljala na način in v višini določenim z interventnim zakonom. Sodišče prve stopnje je sicer svojo obrazložitev utemeljevalo s tem, da tožena stranka ni dokazala, da je oblikovala maso sredstev za plače v skladu z navedenim zakonom, vendar pa pritožbeno sodišče meni, da bi sodišče prve stopnje moralo od tožene stranke zahtevati, da predloži dokazilo o obračunu plač skladno z določili interventnega zakona. Zato naj v ponovnem postopku tožena stranka predloži pravi obračun po omejitveni zakonodaji, sicer bo morala tožena stranka plačati stroške izvedenca, saj je dokazno breme na toženi stranki.

Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno za obdobje od januarja 1991 do februarja 1992, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo in izrek o stroških na podlagi določila 3. odst. 370. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. V preostalem delu zahtevka, to je za razliko v plači za obdobje, ko ni veljala omejitvena zakonodaja, pa je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.