Appeal partially allowed; court held debtor bears costs of objection when objection lacks legal merit.

I. Pritožbi se delno ugodi in sklep v II. točki izreka spremeni tako, da upnika sama krijeta stroške odgovora na ugovor.

II. V ostalem se pritožba zavrne in sklep v I. točki izreka potrdi.

III. Dolžnik krije sam svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Materialnopravno zmotna je odločitev o povrnitvi upnikovih stroškov odgovora na ugovor. Neobrazloženega ugovora sodišče prve stopnje niti ne bi smelo vročati upniku v odgovor. Pri tem je odgovor na ugovor smiseln le, če lahko vpliva na vsebinsko drugačno odločitev, kar pa tukaj ni bil primer. Odgovor ne bi v ničemer izboljšal položaja upnika v postopku, saj je bila zavrnitev ugovora posledica neustrezne procesne aktivnosti dolžnika, ki v ugovoru ni podal nobenega pravno upoštevnega ugovornega razloga. V takšni situaciji ne gre za upnikove potrebne stroške, ki jih je dolžnik dolžan povrniti upniku (a contrario peti odstavek 38. člena ZIZ), zato jih upnik krije sam.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovora dolžnika zoper sklepa o razširitvi izvršbe z dne 21. 5. 2015 in 22. 5. 2015 (I. točka izreka) in dolžniku naložilo povrnitev upnikovih nadaljnjih izvršilnih stroškov v znesku 360,90 EUR (II. točka izreka).

2. Dolžnik v pravočasni pritožbi navaja, da nepremičnine, na katere je že bila dovoljena izvršba, zadoščajo za poplačilo dolga. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je v primeru razširitve izvršbe na nove predmete, dopusten le ugovorni razlog, ki se nanaša na nov predmet, ne pa tudi ostali razlogi iz 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje vsebinsko presoditi njegove navedbe o nepotrebnosti novih izvršilnih sredstev. Navaja še, da sodišče prve stopnje ni preverilo njegovih ugovornih navedb, ki jih je podal v zvezi z razširitvijo izvršbe z rubežem denarne terjatve, ki naj bi jo imel dolžnik do svojega dolžnika M.Ž., da nepremičnina z ID znakom X ni obremenjena s hipoteko dolžnika. Meni, da strošek odgovor na ugovor ni bil potreben. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru ugodi, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje pritrjuje pravilnim in zadostnim razlogom sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo ugovora, jih povzema v svojo obrazložitev in le še odgovarja na pritožbene navedbe:

6. V ugovoru zoper sklep o dovolitvi izvršbe na novo sredstvo je dovoljeno uveljavljati le ugovorni razlog iz 7. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, da je izvršba dovoljena na stvari, denarno terjatev ali na druge pravice, ki so izvzete iz izvršbe, oziroma na katerih je možnost izvršbe omejena. Naveden ugovori razlog v obravnavani zadevi ni podan, kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje še odgovarja, da vprašanje vpisa hipoteke ni bistveno za dovolitev izvršbe z rubežem denarne terjatve do dolžnikovega dolžnika, ampak je bistvena le sama zavarovana terjatev, kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje.

7. Dolžnik ni vložil konkretiziranega predloga za omejitev izvršbe, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, zato tudi pravilno posplošenih navedb ni vsebinsko presojalo. Dolžnikov predlog za omejitev izvršbe po drugem odstavku 34. členu ZIZ mora vsebovati substancirane navedbe o tem, da konkretna sredstva oziroma predmeti zadoščajo za poplačilo terjatve, kar vsebuje tudi zahtevo po konkretni navedbi vrednosti teh sredstev oziroma predmetov, česar dolžnik ni storil. Dokaz z izvedencem ima lahko le dokazni pomen, njegova navedba pa ne pomeni tudi izpolnitve trditvenega bremena.

8. Materialnopravno zmotna pa je odločitev o povrnitvi upnikovih stroškov odgovora na ugovor. Neobrazloženega ugovora sodišče prve stopnje niti ne bi smelo vročati upniku v odgovor. Pri tem je odgovor na ugovor smiseln le, če lahko vpliva na vsebinsko drugačno odločitev, kar pa tukaj ni bil primer. Odgovor ne bi v ničemer izboljšal položaja upnika v postopku, saj je bila zavrnitev ugovora posledica neustrezne procesne aktivnosti dolžnika, ki v ugovoru ni podal nobenega pravno upoštevnega ugovornega razloga. V takšni situaciji ne gre za upnikove potrebne stroške, ki jih je dolžnik dolžan povrniti upniku (a contrario peti odstavek 38. člena ZIZ), zato jih upnik krije sam.

9. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje, ko tudi ni odkrilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pritožbi delno ugodilo in spremenilo stroškovno odločitev (II. točka izreka), kot izhaja iz izreka (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v ostalem pa pritožbo zavrnilo in v I. točki izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Dolžnik, ki ni uspel s pritožbo, razen glede stroškovne odločitve, ki je kot stranska odločitev stroškovno zanemarljiva, krije sam priglašene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena v zvezi s 15. členom ZIZ).