Alimony excluded from asset census only if recipient requests enforcement proceedings annually.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Neplačana preživnina se med dohodke družinskih članov za ugotavljanje premoženjskega cenzusa ne všteva le pod pogojem, da je preživninski upravičenec predlagal izvršbo (za pravnorelevantno obdobje - oz. v letu, za katero se ugotavlja premoženje) pri pristojnem sodišču.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na priznanje in izplačevanje republiške štipendije za šolsko leto 2000/2001, ker je prisodilo, da je izpodbijana dokončna odločba toženca št. 390-1480/01-214 z dne 5.4.2001 pravilna in zakonita. Ugotovilo je, da ni pogojev za izločitev preživnine iz dohodkov na družinskega člana, zato je po mirovanju pravice v šolskem letu 1999/2000, bilo v predsodnem postopku zakonito odločeno, da tožniku preneha pravica do republiške štipendije pred potekom roka, določenega z odločbo o dodelitvi, zaradi preseganja premoženjskega cenzusa.

Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo, smiselno zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava. Ne soglaša z interpretacijo in uporabo Pravilnika o štipendiranju na način, da je pri ugotavljanju premoženjskega cenzusa všteta tudi preživnina v znesku 265.332,00 SIT, ki je od očeta v pravnorelevantnem obdobju ni prejel. Leta 1995 vložena izvršba ni bila uspešna, kasneje pa ni nihče pojasnil, da jo je potrebno vlagati vsako leto. Glede na draginjo in finančni položaj naj bi bilo torej jasno, da samohranilke z zakoni niso zaščitene, pač pa država.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano zavrnilno sodbo izdalo ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do kršitev procesnega prava iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je obrazložena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, pač pa na navedbe tožnika dodaja le še naslednje.

Za pritožbeno rešitev zadeve je sporno le vprašanje vštevnosti zneska 265.332,00 SIT preživnine, ki bi jo v pravnorelevantnem obdobju moral tožniku plačati preživninski zavezanec. V predsodnem postopku je bilo namreč ob upoštevanju tudi navedenega zneska ugotovljeno, da skupaj z ostalimi dohodki znaša dohodek na družinskega člana za leto 1999 755.161,75 SIT bruto, kar presega premoženjski cenzus za izplačevanje republiške štipendije, ki je z upoštevanjem 10 % povečanja znašal 677.075,00 SIT bruto. Višina pripadajoče preživnine za leto 1999 in dejstvo, da preživninski zavezanec tega zneska ni plačal, nista sporni, kot ni sporno niti dejstvo, da tožnik (oz. v njegovem imenu zakonita zastopnica), v pravnorelevantnem obdobju ni predlagal uvedbe izvršilnega postopka pri pristojnem sodišču. Prav slednje pa je odločilno za zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe in zavrnilnih odločb iz predsodnega postopka. V skladu s 6. členom Pravilnika o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 48/99; v nadaljevanju pravilnik) se v dohodek družine za ugotavljanje premoženjskega cenzusa iz 56. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZZZPB) preživnina ne všteva le, če je preživninski zavezanec ne plačuje oz. ne plačuje redno, vendar pod pogojem, da je preživninski upravičenec predlagal uvedbo izvršilnega postopka pri pristojnem sodišču.

Citirane določbe pravilnika ni mogoče interpretirati, niti uporabiti v smislu, kot se zavzema pritožnik. Izpeljana je iz obveznosti staršev, da preživljajo svoje otroke in izpolnjujejo preživninske obveznosti, preživninskim upravičencem pa v nasprotnem primeru nalaga, da sprožijo izvršilni postopek pri pristojnem sodišču. Povsem neutemeljeno in nelogično je zato stališče tožnika, da z zakoni in drugimi predpisi niso zaščitene samohranilke, temveč država, tako, kot se ne more uspešno sklicevati na neuspešno izvršbo leta 1995, niti na nepoznavanje prava v smislu, da ga center za socialno delo ni opozoril na potrebo po varstvu pravic v smislu vsakoletnega sprožanja izvršilnih postopkov z namenom zagotovitve pogojev za pridobitev ali ohranitev pravice do republiške štipendije.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.