Appeal allowed: Court rules termination dispute includes all related claims, exempting employee from court fees.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru zoper plačilni nalog ugodi in se plačilni nalog z dne 9. 7. 2015 razveljavi.

[JEDRO]

Ker je tožnica zahtevala plačilo regresa za letni dopust za leti 2014 in 2015, ki sta zapadla v plačilo po odpovedi in prenehanju pogodbe o zaposlitvi, gre za denarna zahtevka, ki sta posledica zatrjevane nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za take zahtevke ne pride v poštev uporaba tar. št. 2311 ZST-1, saj se v takem primeru sodna taksa skladno z ZST-1 ne plačuje (opombe 2.2 tarife ZST-1). Zahtevek za plačilo regresov za letni dopust za leti 2014 in 2015 namreč pomeni (le) specifikacijo prvotnega zahtevka za priznanje vseh pravic iz dela, ki jih tožnica zahteva v povezavi z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja skladno s sodno prakso zajema vse zahtevke, tudi denarne tožbene zahtevke, ki so posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prim. s sklepoma Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 350/2014 z dne 3. 4. 2014 in Pdp 103/2014 z dne 13. 2. 2014).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožnice z dne 27. 7. 2015 zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 9. 7. 2015.

2. Zoper sklep pravočasno po pooblaščenki vlaga pritožbo tožnica in zatrjuje napačno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in ugoditev ugovoru tako, da se nalog za plačilo sodne takse razveljavi. Navaja, da na podlagi opombe 2.2 poglavja Zakona o sodnih taksah-1 delavec v individualnih delovnih sporih o obstoju delovnega razmerja takse ne plača. Nasprotuje odmeri sodne takse na podlagi tarifne št. 2311, saj ne gre za individualni delovni spor premoženjske narave. Trdi, da je zahtevek, ki se nanaša na obračun in izplačilo regresa za letni dopust, do katerega bi bila tožnica enako kot do plače upravičena v primeru, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ne bi prenehalo, dejansko zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, ki je bil po pozivu sodišča specificiran v obliki denarnega zneska. Navaja, da je razmejitev med premoženjskimi in nepremoženjskimi spori odvisna od celotne dejanske podlage spora. Po njenem mnenju spor v zvezi z obstojem delovnega razmerja zajema tudi zahtevek za izplačilo regresov, do katerih bi bil delavec upravičen, če do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo. Navaja, da je regres za leto 2014 je zapadel v plačilo 1. 7. 2014, ko ji je bila pogodba že odpovedana, kar pomeni, da uveljavlja plačilo zapadlega regresa za obdobje po odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ni dolžna plačati sodne takse.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP).

5. Sodišče prve stopnje je v postopku odločanja o ugovoru zoper plačilni nalog ugotovilo, da je tožnica po pozivu sodišča, naj tožbeni zahtevek v zvezi s priznanjem vseh pravic iz dela določno opredeli, postavila tudi zahtevek za obračun regresov za letni dopust za leti 2014 in 2015 v višini 789,15 EUR bruto za posamezno leto. V zvezi s tem zahtevkom je sodišče pozvalo tožnico k plačilu sodne takse za spremembo tožbe v višini 110,00 EUR (glede na vrednost spornega predmeta 1.578,30 EUR). Zavzelo je stališče, da pri spremenjenem zahtevku glede regresov za letni dopust za leti 2014 in 2015 ne gre za spor o prenehanju delovnega razmerja v smislu opombe 2.2 tarife Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08 in nasl. – ZST-1), temveč za klasični individualni delovni spor premoženjske narave, ki ni v neposredni zvezi z zahtevkom glede prenehanja delovnega razmerja oziroma glede ugotovitve nezakonitosti izpodbijane odpovedi. Odločitev je sprejelo na podlagi stališča, da spor v zvezi z obstojem delovnega razmerja ne zajema tudi zahtevka za izplačilo regresov za letni dopust, temveč gre za samostojen denarni zahtevek, zato je glede tega zahtevka tožnica dolžna plačati sodno takso po tar. št. 2311.

6. Stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. V predmetni zadevi je tožnica uveljavljala nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 3. 2014. Njen zahtevek za plačilo regresov za letni dopust za leti 2014 in 2015 pomeni po svoji vsebini specifikacijo prvotnega zahtevka za priznanje vseh pravic iz dela, ki jih tožnica zahteva kot posledico zatrjevane nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi ta del zahtevka je torej spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ki skladno s sodno prakso zajema vse zahtevke, tudi denarne tožbene zahtevke, ki so posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prim. s sklepoma Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 350/2014 z dne 3. 4. 2014 in Pdp 103/2014 z dne 13. 2. 2014). Glede na to, da je tožnica zahtevala celotna regresa za letni dopust za leti 2014 in 2015, ki sta oba zapadla v plačilo po odpovedi in prenehanju pogodbe o zaposlitvi, gre za denarna zahtevka, ki sta posledica zatrjevane nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za take zahtevke ne pride v poštev uporaba tar. št. 2311 ZST-1, saj se v takem primeru sodna taksa skladno z ZST-1 ne plačuje (opombe 2.2 tarife ZST-1).

7. Glede na to, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je pritožba utemeljena, izpodbijani sklep pa je bilo treba spremeniti tako, da se ugovoru tožnice zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse ugodi in se plačilni nalog razveljavi (3. alineja 365. člena v povezavi s 366. členom ZPP).