Employer ordered to reimburse employee's commuting costs despite having an official vehicle available.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker tožena stranka tožnici ni izplačevala stroškov za prevoz na delo in z dela, je tožnica upravičena do povračila teh stroškov, v skladu s 130. členom ZDR-1

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, umik tožbe iz naslova plače od aprila do julija 2014 vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo (točka I izreka). S sodbo pa je toženi stranki naložilo, da tožnici v roku 8 dni iz naslova povračila stroškov v zvezi z delom od aprila do avgusta 2014 izplača znesek 1.354,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2014 dalje do plačila (točka II/1 izreka), iz naslova regresa za letni dopust za leto 2013 obračuna bruto znesek 783,66 EUR, odvede davek ter tožnici izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 dalje do plačila, iz naslova regresa za leto 2014 obračuna bruto znesek 460,32 EUR, odvede davek ter tožnici izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 dalje do plačila (točka II/2 izreka), iz naslova odpravnine izplača znesek 960,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2014 dalje do plačila (točka II/3 izreka), iz naslova plače za mesec avgust 2014 obračuna bruto znesek 72,75 EUR, odvede akontacijo dohodnine in prispevke ter tožnici izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2014 dalje do plačila (točka I/4 izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.178,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev 8 dni, dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper točko II/1 sodbe se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da tožnica do povračila stroškov ni bila upravičena. Tožnica je imela namreč na razpolago brezhibno službeno vozilo, zato bi službene poti lahko opravljala z njim in ne s svojim vozilom. Zaradi navedenega pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter o zadevi odloči.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabno materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravnega postopka. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici iz naslova povračila stroškov v zvezi z delom za obdobje od aprila do avgusta 2014 izplačati znesek 1.354,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2014 dalje do plačila v 8 dneh. Svojo odločitev je pravilno oprlo na določilo 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), po katerem mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju (1. odstavek), stroške v zvezi z delom pa je dolžan delavcu povrniti mesečno v skladu s 134. členom tega zakona, ki določa plačilni dan (4. odstavek). Glede na to, da iz potnih nalogov, ki jih je predložila tožnica izhaja, da so bili obračuni potnih nalogov odobreni, da so torej osnova za knjiženje stroškov pri toženi stranki in ji priznani kot strošek v poslovanju ter glede na to, da je tudi na njihovi podlagi (ker so bili priloga trimesečnega poročila o delu tožnice kot mlade raziskovalke) tožena stranka dobila refundacijo plačil od agencije A. po pogodbi o sofinanciranju mladega raziskovalca, je sodišče prve stopnje pravilno dosodilo vtoževani znesek 1.354,67 EUR iz naslova povračila stroškov v zvezi z delom.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnica do povračila stroškov za službena potovanja ni upravičena, ker je imela na razpolago službeno vozilo. Direktor tožene stranke je izpovedal, da do blokade računa tožene stranke ni bilo nobenih ovir za uporabo osebnega avtomobila za službeno pot. Ker tožena stranka tožnici ni izrecno prepovedala uporabe lastnega vozila na službeni poti in glede na to, da so bila plačila po potnih nalogih odobrena, je tožnica vsekakor upravičena do povračila stroškov za službena potovanja, zato je pritožba tožene stranke neutemeljena. Zaradi navedenega jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

7. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožnica ni priglasila.