Appeal dismissed; court costs claim not a bankruptcy claim until court rules on costs.

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Pravni temelj glede zahtevka za plačilo stroškov postopka ne obstaja, vse dokler ni odločeno o povračilu stroškov s strani sodišča, saj šele takrat postane stečajni dolžnik zavezanec iz materialnopravnega razmerja. To pa pomeni, da stroški, ki jih je imela tožeča stranka v pravdnem postopku do trenutka začetka stečajnega postopka, niso takšna terjatev, za katero drugi odstavek 60. člena ZFPPIPP določa, da jo je treba prijaviti, ker bi sicer prenehala.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ugotovilo, da se pravdni postopek nadaljuje z dnem 6. 3. 2014 (I. točka izreka) ter odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 96584/2012 z dne 3. 7. 2012 razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in se tožbeni zahtevek glede plačila glavnice 3.050,00 EUR zavrne, v preostalem delu pa se tožba zavrže (glede zneska glavnice 9.281,79 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) (II. točka izreka). Nadalje je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.047,71 EUR, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper III. točko izreka izpodbijane odločbe je vložila tožena stranka pravočasno pritožbo. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa, da v tem delu odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek za plačilo stroškov v celoti zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je o pravdnih stroških odločalo na podlagi drugega odstavka 154. člena in 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), torej ob upoštevanju uspeha obeh strank v pravdi. Ker je bila terjatev tožeče stranke v stečajnem postopku nad toženo stranko priznana glede glavnice 9.281,79 EUR, vključno z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, je v tem delu tožbo zavrglo. Glede zneska glavnice 3.050,00 EUR pa je bila terjatev v stečajnem postopku prerekana, tožeča stranka pa nadaljevanja predmetnega pravdnega postopka ni predlagala, zaradi česar je sodišče v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki, upoštevaje 75% uspeh tožeče stranke in 25% uspeh tožene stranke, po medsebojnem pobotanju stroškov, toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.147,71 EUR, po preteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje zahtevek za povrnitev stroškov v celoti zavrniti. Navaja, da je terjatev prenehala za znesek 893,28 EUR zato, ker je bil ta znesek stroškov prerekan, tožeča stranka pa nadaljevanja pravde v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ni predlagala, za znesek 718,74 EUR pa zato, ker stroškov v tem znesku tožeča stranka v stečajnem postopku ni prijavila.

6. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) določa, da mora zahtevek za priznanje terjatve v primeru, če upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice terjatve uveljavlja tudi stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatev v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, vsebovati tudi zneske teh stroškov (drugi odstavek 60. člena ZFPPIPP). Vprašanje razlage navedene določbe pa je, ali velja za stroške, za katere že obstaja izvršilni naslov oziroma sodna odločba, ki ni pravnomočna, oziroma ali je prijava stroškov potrebna tudi v primeru, ko so tekom pravdnega postopka strankama že nastali določeni stroški, pravdni postopek pa je bil nato, pred odločitvijo o tožbenem zahtevku, prekinjen zaradi začetka stečajnega postopka nad eno od pravdnih strank.

7. Dolžnost povračila pravdnih stroškov je samostojna premoženjskopravna obveznost, regulirana s procesnim zakonom in je neodvisna od materialnopravnega razmerja o katerem teče pravda.(1) Pravico do povračila stroškov ima namreč tudi tisti, ki je zmagal v pravdi, v kateri je bilo ugodeno njegovemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da pravno razmerje ne obstoji. Čeprav ima vsaka stranka predhodno stroške v postopku oziroma zaradi njega,(2) ta stranka glede pravdnih stroškov še ni v pravnem razmerju z nasprotno stranko, vse dokler ni odločeno o pravdi, in glede na zaključek pravde, tudi o povračilu stroškov. Stranka, ki so ji v postopku nastali določeni stroški, se lahko do zaključka glavne obravnave odloči ali bo povračilo stroškov od nasprotne stranke sploh zahtevala in v kakšni višini. Šele končanje pravde ima torej za posledico odločitev o povračilu stroškov, zato je šele s sodno odločbo odločeno o upravičencu do povračila, o zavezancu za njihovo vračilo ter o tem, koliko le-ti znašajo. Tedaj torej nastane terjatev do nasprotne stranke iz naslova stroškov pravdnega postopka, torej terjatev v smislu 20. člena ZFPPIPP.(3) Pravni temelj glede zahtevka za plačilo stroškov postopka torej ne obstaja, vse dokler ni odločeno o povračilu stroškov s strani sodišča, saj šele takrat postane stečajni dolžnik zavezanec iz materialnopravnega razmerja. To pa pomeni, da stroški, ki jih je imela tožeča stranka v pravdnem postopku do trenutka začetka stečajnega postopka, niso takšna terjatev, za katero drugi odstavek 60. člena ZFPPIPP določa, da jo je treba prijaviti, ker bi sicer prenehala.

8. Glede na vse navedeno stroškov, ki jih je imela tožeča stranka v predmetnem pravdnem postopku v času pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko, v stečajnem postopku ni bila dolžna prijaviti. Okoliščini, ki ju v pritožbi zatrjuje tožena stranka, in sicer da je tožeča stranka stroške v stečaju deloma prijavila le deloma ter da glede prerekanega zneska stroškov tožeča stranka ni predlagala nadaljevanja pravdnega postopka, torej za odločitev v tej zadevi ne predstavljata pravno relevantnih dejstev.

9. Po presoji pritožbenega sodišča zato tožena stranka z uveljavljenima pritožbenima razlogoma ne more uspeti. Prav tako niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Siniša Triva, Velimir Belajac in Mihajlo Dika: Građansko procesno pravo, str. 337.

Op. št. (2): pravdni stroški so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka in zanje velja, da vsaka stranka postopka sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji (prvi odstavek 151. člena v zvezi s 152. členom ZPP).

Op. št. (3): ZFPPIPP v 20. členu določa, da je terjatev pravica upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev. Zahtevek za priznanje terjatve, ki naj poleg glavnice vsebuje tudi znesek stroškov, torej po navedenem ne pride v poštev v primerih ugotovitvenih in oblikovalnih tožb. Prijava prav tako ne pride v poštev v primeru, ko se tekom pravdnega postopka začne stečajni postopek nad tožečo stranko, saj tožena stranka nima terjatve zoper tožečo stranko, da bi lahko „poleg glavnice terjatve“ uveljavljala stroške, ki so ji nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku.