Appeal dismissed; concurrent punishment governed by law valid at time of last crime's commission.

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obsojeni se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Za odločanje o tem, kateri zakon naj se uporabi pri izreku enotne kazni, je ključen trenutek, ko so se stekli pogoji za izrek enotne kazni, to pa je trenutek, ko obsojeni izvrši zadnje od kaznivih dejanj, za katere se izreka enotna kazen.

Pri izreku kazni za kazniva dejanja v steku ni mogoče uporabiti zakona, ki v času izvršitve zadnjega kaznivega dejanja, še ni veljal. Mogoče pa je uporabiti novejši zakon, v kolikor je ta za obsojenca milejši.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijano sodbo razsodil, da se pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 11622/2012 z dne 13. 7. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 11622/2012, s katero je bila obsojenemu A. A. izrečena kazen 20 let zapora, sodba Okrajnega sodišča v Trebnjem I K 44726/2014 z dne 13. 7. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 44726/2014 z dne 10. 3. 2016, s katero je bila obsojenemu A. A. izrečena kazen šest mesecev zapora ter sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 60342/2010 z dne 6. 10. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II K 60342/2010 z dne 16. 3. 2016, s katero je bila obsojenemu A. A. izrečena kazen dve leti zapora, v odločbi o kazni spremenijo tako, da se obsojenemu na podlagi določil o steku izreče enotna kazen 22 let in pet mesecev zapora. Po določilu prvega odstavka 55. člena in 56. členu Kazenskega zakonika – 1B (KZ-1B) je obsojencu v izrečeno enotno kazen vštelo v celoti prestano kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 11622/2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11. 11. 2015, pravnomočni dne 23. 11. 2015, ki jo je prestal dne 6. 4. 2016 in delno prestana kazen po sodbi Okrajnega sodišča v Trebnjem I K 44726/2014 z dne 13. 7. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 44726/2014 z dne 10. 3. 2016, pravnomočni dne 17. 3. 2016, ki jo prestaja od 6. 4. 2016 dalje.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožil obsojeni zaradi bistvene kršitve določb kazenskega zakona in predlagal, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se mu izreče enotna kazen 20 let in pet mesecev zapora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik, s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča Up-200/2013 brezuspešno uveljavlja, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pri izreku enotne kazni upoštevati določbe t. i. KZ-1A, ki je veljal od 1. 11. 2008 do 15. 5. 2012 (ki je v 2. točki drugega odstavka 53. člena določal, da enotna kazen za kazniva dejanja v steku ne sme preseči 20-tih let zapora) in ne določbe 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B, ki določa, da za kazniva dejanja v steku enotna kazen ne sme preseči 30-tih let zapora, ki jih je uporabilo prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi. Pritrditi je sicer pritožniku, da je kazniva dejanja, za katera je bil spoznan za krivega s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu izvršil v času veljave t. i. KZ-1A, (v času od 2. 6. 2010 do 29. 10. 2010). Vendar pa je pritožnik kazniva dejanja, za katerega je bil spoznan za krivega s sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem I K 44726/2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 44726/2014 z dne 10. 3. 2016, ki je postala pravnomočna dne 17. 3. 2016, katera je tudi vključena v izrek enotne kazni, izvršil dne 19. 3. 2014, to je v času veljave t. i. KZ-1B. Ustavno sodišče je v odločbi na katero se sklicuje pritožnik, navedlo, da je izključeno, da bi se enotna kazen izrekla po pravilih, ki v času storitve kaznivega dejanja (kateregakoli od vključenih) niso več veljala. Enotni kazni za nobeno dejanje ni mogoče izreči po zakonu, ki je veljal pred njegovo storitvijo, ne pa več v času storitve oziroma enotno kazen ni mogoče izreči po veljavnem ali po kasnejšem zakonu, ne pa po prejšnjem zakonu.

5. Ustavna odločba Up-200/2013 se je opredelila do vprašanja izreka enotne kazni za dejanja v steku, v primeru, ko so bila kazniva dejanja izvršena v času veljave različnih kazenskih zakonikov. Iz navedene ustavne odločbe izhaja, da je za odločanje o tem, kateri zakon naj se uporabi pri izreku enotne kazni, ključen trenutek, ko so se stekli pogoji za izrek enotne kazni, to pa je trenutek, ko obtoženi izvrši zadnje od kaznivih dejanj, za katere se izreka enotna kazen. Iz navedene odločbe jasno izhaja, da v nobenem primeru ni mogoče pri izreku kazni za kazniva dejanja v steku uporabiti zakona, ki v času izvršitve zadnjega kaznivega dejanja, še ni veljal. Mogoče pa je uporabiti novejši zakon, v kolikor je ta za obsojenca milejši. Navedeno pomeni, da iz razloga, ker je obsojeni kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena v zvezi s členom 29 Kazenskega zakonika izvršil v času veljave KZ-1B, ki je tudi vključeno v izrek enotne kazni v postopku t. i. neprave obnove, pri izreku enotne kazni ni mogoče uporabiti pravil o steku, ki so veljala, preden je obsojeni izvršil navedeno kaznivo dejanje. Zato se obsojeni brezuspešno zavzema, da se mu enotna kazen izreče ob uporabi pravil o steku, kot so bila določena v KZ-1A, torej po določbi, ki je bila z uveljavitvijo KZ-1B dne 15. 5. 2012 spremenjena.

6. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je enotno kazen v obravnavani zadevi izreklo na podlagi zakona, ki je veljal v času storitve zadnjega kaznivega dejanja, ki je vključeno v izrek enotne kazni, to pa je po kazenskem zakoniku, ki je začel veljati dne 15. 5. 2012. Navedeni zakon je v 3. točki drugega odstavka 53. člena določil, da v primeru steka kaznivih dejanj, če je sodišče za kazniva dejanja v steku določilo zaporno kazen, enotna kazen ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči 30-tih let zapora. Prvostopenjsko sodišče s tem, ko je obsojencu v postopku t.i. neprave obnove izreklo kazen 22 let in šest mesecev zapora, ki ne dosega seštevka posameznih kazni, navedene zakonske določbe ni kršilo.

7. Ker pritožbeni razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa v izpodbijani sodbi in postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

8. Ker je obsojenec brez premoženja in brez dohodkov ter na prestajanju daljše zaporne kazni, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.