Appeal dismissed; pension arrears only increase existing pension, no new basis for family pension.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da se v primeru naknadnega priznanja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, takšna doba v skladu z 2. odst. 185. čl. ZPIZ upošteva le za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. V predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni nobene zakonite podlage za oblikovanje pokojninske osnove zaradi odmere višje družinske pokojnine na način, kot to zahteva tožnica, zaradi česar je prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo zahtevek utemeljeno zavrnilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo zahtevek, da se že pokojnemu D.V. na novo oblikuje pokojninska osnova in odmeri starostna pokojnina z upoštevanjem plače, ki jo je prejemal kot oficir major vojske bivše Kraljevine Jugoslavije, nato pa tožnici od tako oblikovane pokojninske osnove odmeri višja družinska pokojnina, kot ji je bila odmerjena z odločbo tožene stranke z dne 11.3.1994. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka in smiselno uveljavlja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se toženemu zavodu naloži, da pri ponovni odmeri pokojnine izhaja iz delovnega statusa, ki ga je imel pokojni mož pred izrekom kazni oz. odvzemom prostosti.

V pisnem odgovoru tožena stranka prereka pritožbene navedbe.

Poudarja, da se po 2. odstavku 185. člena zakona naknadno priznana pokojninska doba upošteva le za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine, da torej ni nobene pravne podlage za odmero višje družinske pokojnine, kot jo zahteva tožnica in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ob nespornem dejstvu, ki ga tudi pritožba ne prereka, da je tožena stranka pokojnemu D.V. v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo vštela čas neopravičene obsodbe od 30.5.1945 do 31.12.1952 in čas nezaposlenosti po prihodu iz zapora od 1.1.1953 do 31.1.1953 v skupnem trajanju 7 let in 8 mesecev po 549. členu zakona o kazenskem postopku (Ur. list SFRJ št. 28/86 in 3/90), je bila tožeči stranki z dokončno odločbo toženca opr.št. P 170381 z dne 11.3.1994 od 16.5.1992 dalje tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno na novo odmerjena družinska pokojnina le z odstotnim povečanjem že uveljavljane pokojnine. Pritožbeno sodišče povsem soglaša s pravnim stališčem prvostopnega sodišča in toženca, da je predmetno zadevo mogoče izključno presojati le po 2. odstavku 185. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS št. 12/92, 5/94 in 7/96). Citirani člen zakona na nedvoumen in jasen način določa, da se v primeru naknadnega priznanja določenega obdobja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, ta doba upošteva samo za odstotno povečanje že uveljavljane pokojnine. V zakonu tako ni nobene pravne podlage, ki bi ob ugotovljenem dejanskem stanju v konkretni sporni zadevi, dopuščala drugačno, višjo odmero pokojnine od oblikovane pokojninske osnove na način, kot jo je zahtevala tožnica v tožbi in v pritožbi. Zato je zaključek prvostopnega sodišča, da je dokončna odločba toženega zavoda o ponovni odmeri družinske pokojnine z odstotnim povečanjem že uveljavljene pokojnine, popolnoma pravilen in hkrati edino odločilen za preizkus zakonitosti izpodbijane sodbe v zvezi z odločitvijo toženca v predhodnem upravnem postopku. Vsa nadaljnja dejanska in pravna razlogovanja v obrazložitvi, s katerimi prvostopno sodišče zavrača posamezna pravna naziranja in stališča tožnice iz tožbe, niso odločilnega pomena in zato tudi pritožbene navedbe v tej smeri niso utemeljene, ali pa so povsem neupoštevne.

Sodišče prve stopnje pravilno ocenjuje, da so predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju prisilne narave (ius cogens), kar pomeni, da je pravice iz tega zavarovanja mogoče priznati le pod pogoji, določenimi v zakonu ter višino pripadajoče dajatve izključno odmeriti na način in v obsegu, določenim v zakonu. Drugih pravic ali pravnih dejstev iz sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja, razen zavarovalne dobe za čas neupravičene obsodbe v skladu z 549. členom ZKP in nato odstotnega povečanja že uveljavljene pokojnine, ni mogoče priznati. Pritožbeno sklicevanje na predlagane rešitve v zakonu o popravi krivic, ki pa še niso uzakonjene, ne more biti upoštevno. Ker je sodišče pri sojenju vezano na ustavo in zakon, ob ugotovljenem dejanskem stanju v predmetni zadevi pri odločanju o tožničinem zahtevku tudi ni moglo slediti tožbenemu sklicevanju na stališče Vrhovnega sodišča Jugoslavije v zadevi Kž 41/70. 30. člen Ustave Republike Slovenije osebam, ki so bile po krivem obsojene za kaznivo dejanje ali jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost, zagotavlja pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode kot tudi druge pravice po zakonu. Le za odškodnino, za katero je tožeča stranka z Ministrstvom za pravosodje R Slovenije sklenila sodno poravnavo 5.10.1993 pod točko 1, je mogoče upoštevati določbe Zakona o obligacijskih razmerjih. Ni pravilno pritožbeno stališče, da je določbe Zakona o obligacijskih razmerjih, potrebno upoštevati tudi pri odmeri dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja zaradi odprave posledic neupravičene obsodbe. Enako velja za sklicevanje pritožnice na 2. točko citirane sodne poravnave, po kateri si tožeča stranka pridržuje pravico zahtevati valorizacijo pokojnine. Ta ne more biti upoštevna pri razsoji sporne zadeve v smislu, kot to zahteva tožeča stranka, saj takšna poravnava izrecno sploh ni bila dogovorjena, pa tudi če bi bila, za sojenje v sodnem socialnem sporu o višini družinske pokojnine, ne bi bila obvezujoča, saj bi bila v nasprotju z veljavnim zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ker v njem za zahtevano oblikovanje pokojninske osnove ni nobene pravne podlage niti ni pravne podlage za takšno oblikovanje pokojninske osnove v kateremkoli drugem veljavnem predpisu.

Zaradi obrazloženega, ko torej pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb procesnega prava, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.