Administrative court dismisses claim that lawyer fees for free legal aid should be paid from state budget regardless of case outcome.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Po določbi 32. člena ZOdvT se odvetniku, postavljenemu po uradni dolžnosti in odvetniku, ki izvaja storitve BPP, nagrade in potrebni izdatki po tem zakonu izplačajo iz državnega proračuna. To pomeni, da se odvetniku za storitve, ki jih je opravil na podlagi odločbe o dodelitvi BPP, sredstva vedno izplačajo iz proračuna, ne glede na to, ali je glede na zakonske določbe o vračilu sredstev nasprotna stranka ali celo sam upravičenec do BPP dolžan povrniti nastale stroške.

S tem, ko je tožena stranka navedla vrednost spornega predmeta in tarifne številke, ki so podlaga za določitev količnika za odmero nagrade, je po mnenju sodišča ustrezno obrazložila višino odmerjene nagrade in stroškov.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odvetniku A.A. odmerila stroške za nudenje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) na podlagi napotnice št. Bpp 310/2014-1 v višini 433,59 EUR. V presežnem delu je predlog za izplačilo nagrade zavrnila.

2. Iz obrazložitve sklepa sledi, da je bila tožeči stranki dne 26. 5. 2014 odobrena BPP za pravno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu, ki se vodi pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I Pd 87/2014. Za nudenje BPP je bil določen odvetnik A.A. iz Ljubljane. Slednji je za tožnico vložil odgovor na tožbo v zgoraj navedeni zadevi, v kateri je bil dne 11. 1. 2016 postopek ustavljen zaradi umika tožbe. Organ za BPP je glede na vrednost spornega predmeta 38.166,44 EUR v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) odvetniku priznal nagrado za postopek v višini 335,40 EUR (tar. št. 3100 v zvezi s 36. členom ZOdvT), stroške za telekomunikacijske in poštne storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) ter 22% DDV v višini 78,19 EUR. Višje predlagano nagrado je zavrnil, ker ni priglašena v skladu z določbo 36. člena ZOdvT.

3. Tožbo v upravnem sporu vlaga upravičenka do BPP, ki izpodbija sklep v celoti. V tožbi navaja, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, saj tožena stranka ni obrazložila, iz katerega razloga je zavrnila višje predlagano nagrado. Napačno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, in sicer določba 36. člena ZOdvT. V predmetnem postopku je tožeča stranka (B. d.o.o.) umaknila tožbo (ne zaradi izpolnitve zahtevka), zato je slednja dolžna povrniti stroške postopka upravičenki do BPP. Stroške postopka torej zanjo nosi tožeča stranka v delovnem sporu in ne državni proračun, tako da tudi nagrada za odvetnika ni izplačana iz proračuna. 36. člen ZOdvT se nanaša samo na primere, ko je nagrada odvetniku izvajalcu BPP izplačana iz proračuna sodišča. Iz tega razloga je uporaba 36. člena ZOdvT napačna in bi se moral uporabiti 12. člen navedenega zakona.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Nedvomno je, da je nagrada za opravljene storitve BPP najprej izplačana iz proračuna, povsem negotovo pa je, ali bo izplačana sredstva tožena stranka dobila povrnjena bodisi od nasprotne stranke v sporu (v primeru uspeha v pravdi, kot je v konkretnem primeru) bodisi od upravičenca do BPP v skladu z 48. in 49. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tudi 32. člen ZOdvT določa, da se odvetniku, ki izvaja storitve BPP, nagrada in potrebni izdatki po tem zakonu izplačajo iz državnega proračuna.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po določbi 40. člena ZBPP se odloča o pravici izvajalca brezplačne pravne pomoči do nagrade za opravljena dejanja pravne pomoči. Gre torej za sklep, ki se prvenstveno nanaša na odvetnika kot izvajalca BPP. Sklep o odmeri nagrade pa se mora po izrecni določbi šestega odstavka 40. člena ZBPP vročiti tako izvajalcu BPP kakor tudi upravičencu do BPP. Navedeno je potrebno, ker ZBPP predvideva primere (43., 48. in 49. člen ZBPP), ko je upravičenec dolžan povrniti sredstva izplačane BPP. S tem pa je izkazan njegov pravni interes, da so stroški odmerjeni v zakoniti višini (glej npr. sodbo Upravnega sodišča I U 1558/2014 z dne 15. 1. 2015).

7. Po mnenju sodišča je bila pri odmeri nagrade odvetniku pravilno uporabljena določba 36. člena ZOdvT, ki določa nižjo nagrado za primere, ko se nagrada odvetniku izplača iz proračuna. Po določbi 32. člena ZOdvT se odvetniku, postavljenemu po uradni dolžnosti in odvetniku, ki izvaja storitve BPP, nagrade in potrebni izdatki po tem zakonu izplačajo iz državnega proračuna. To pomeni, da se odvetniku za storitve, ki jih je opravil na podlagi odločbe o dodelitvi BPP, sredstva vedno izplačajo iz proračuna, ne glede na to, ali je glede na zakonske določbe o vračilu sredstev nasprotna stranka ali celo sam upravičenec do BPP dolžan povrniti nastale stroške. Država namreč zagotavlja sredstva za izvajanje BPP in s tem za uresničevanje pravice do sodnega varstva socialno šibkejšim strankam. Na znižano plačilo pa odvetniki pristanejo s tem, ko se uvrstijo na seznam odvetnikov izvajalcev BPP, ki ga vodi Odvetniška zbornica Slovenije. V konkretnem primeru je nasprotna stranka na podlagi sklepa I Pd 87/2014 z dne 11. 1. 2016 res povrnila stroške postopka za upravičenko do BPP, kar pa po mnenju sodišča ne utemeljuje odmere nagrade mimo določb 36. člena ZOdvT, saj za to ni podlage ne v ZOdvT ne v ZBPP.

8. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor glede nezadostne obrazložitve sklepa. S tem, ko je tožena stranka navedla vrednost spornega predmeta in tarifne številke, ki so podlaga za določitev količnika za odmero nagrade, je po mnenju sodišča ustrezno obrazložila višino odmerjene nagrade in stroškov. Navedla pa je tudi pravno podlago za znižanje nagrade, to je 36. člen ZOdvT, kar zadosti zahtevam iz prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

9. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Ker so dejanske okoliščine, na katerih sloni odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

11. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.