Appeal dismissed; evidence obtained abroad via foreign request remains admissible despite procedural differences.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Slovensko sodišče je dokaze v tujini pridobivalo po zaprosilu, poslanemu Kneževini Lechenstein. Zato okoliščine, kako so avstrijski varnostni organi pridobivali isto dokumentacijo za potrebe postopka v Republiki Avstriji, ni pomembno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog zagovornika obtoženega A. A. za izločitev vseh dokazov in podatkov, pridobljenih v hišni preiskavi Odvetniške pisarne F. & F., listin, ki so bile pridobljene na podlagi teh listin, in vseh dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Celju.

2. Zoper sklep je vložil pritožbo zagovornik obtoženega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja; predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu za izločitev dokazov kot nedovoljenih ugodi, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je zagovornikov predlog za izločitev dokazov zavrnilo, saj le-ta ni bil utemeljen.

5. Pritožnik se neuspešno sklicuje na pritožbo, ki jo je vložil zoper sklep X K 8522/2013-1517 z dne 18. 1. 2016, saj je sodišče druge stopnje na njo in pritožbe zagovornikov soobtoženih B. B., C. C. in D. D. že odgovorilo s sklepom, s katerim je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene.

6. Pritožbena navedba, da se obtoženec ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je dokumentacija družbe G. G. v kazenski spis prišla po dveh ločenih neodvisnih poteh, predstavlja zgolj trditev pritožnika, s katero pa razlogov izpodbijanega sklepa ne napada. Sodišče druge stopnje je v sklepu, s katerim je kot neutemeljene zavrnilo pritožbe zagovornikov obtoženih A. A., B. B., C. C. in D. D. zoper sklep, s katerim je zavrnilo vsebinsko enake predloge za izločitev dokazov, pojasnilo, da je tudi sodnik Knežjega sodišča v Liechtensteinu E. E., ki je vodil videokonferenco o zaslišanju priče dr. F. F. pred pravosodnimi organi v Vaduzu, pojasnil, da sta bila oba sklepa v zvezi z zaseženo dokumentacijo v pisarni dr. F. F. izdana z njegove strani in sta zakonita, zato na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva posplošena pritožbena navedba, da Javno tožilstvo v Celovcu ni imelo nobenega razloga za preiskavo družbe G. G.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da naj bi bila dokumentacija družbe G. G. pridobljena nezakonito, ker se v sodnem spisu ne nahaja dodatno zaprosilo avstrijskega tožilstva pristojnim pravosodnim organom v Liechtensteinu, saj je v tem primeru šlo za postopke, ki so se vršili v Republiki Avstriji. Hišna preiskava v pisarni dr. F. F. je bila opravljena na podlagi zaprosila avstrijskega tožilstva in za njihove potrebe, ne pa za potrebe morebitnih postopkov v Republiki Sloveniji. Okrožno sodišče v Celju je na podlagi zaprosila I Kpd 288/2010 z dne 29. 3. 2011 za potrebe predhodnega postopka v Republiki Sloveniji pridobilo dokumentacijo družbe G. G. Okoliščina, da so pooblaščenci oškodovanca H. H., d. o. o. skoraj dva meseca kasneje k naznanilu kaznivega dejanja priložili dokumentacijo družbe G. G., na zakonito pridobljene dokaze po zaprosilu Okrožnega sodišča v Celju I Kpd 288/2010, ne vpliva. Predhodni postopek v Republiki Sloveniji se je pričel poleti 2010 zaradi zlorab v družbi I. I., d. d. in enormno visokih plačil za deleže družb in provizij za posredovanje v dobro družb v Liechtensteinu, med katerimi se je pojavljala tudi družba G. G. Državno tožilstvo v Republiki Sloveniji je predkazenski postopek začelo usmerjati že pred vložitvijo naznanila kaznivega dejanja oškodovane družbe H. H., d. o. o. in neodvisno od njega.

8. Pritožnik tudi tokrat zatrjuje, da zaprosilo ni bilo izdano v obliki odredbe kot jo predvidevajo določbe 156. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Na te pritožbene navedbe je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Ker pa istočasno predstavljajo ponavljanje pritožbenih navedb zagovornikov vseh štirih obtožencev, je na njih bilo odgovorjeno tudi v sklepu sodišča druge stopnje, s katerim je zavrnilo njihove pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje X K 8522/2013-1517 z dne 18. 1. 2016. Zaprosilo I Kpd 288/2010 z dne 29. 3. 2011 je bilo izdano na podlagi Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah z dne 20. 4. 1959, katero je Republika Slovenija ratificirala dne 19. 7. 1999. Navedena konvencija predvideva „zaprosilo“, ne pa morebitno odredbo. V konkretnem primeru je državni tožilec pri Okrožnem sodišču v Celju vložil obrazložen predlog za odreditev kazensko preiskovalnih dejanj, med drugim tudi za pridobitev bančnih podatkov družbe G. G. Predlogu je bila priložena pobuda PU Celje z obsežno dokumentacijo. Za izdajo odredbe po 156. členu ZKP se zahteva najnižja stopnja verjetnosti, to so razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Že v omenjenem sklepu sodišča druge stopnje je bilo pojasnjeno, da je bistvena vsebina zaprosila, ne pa njen naziv oziroma formalna oblika. Iz vsebine zaprosila izhajajo zaključki glede družbe I. I. d. d., kar je pojasnjeno v omenjenem sklepu sodišča druge stopnje v točki 15 obrazložitve in na katero se sodišče druge stopnje tudi sklicuje.

9. Sodišče prve stopnje je navedlo obširne in utemeljene razloge glede zavrnitve predloga za izločitev dokazov kot nedovoljenih in s katerimi se sodišče druge stopnje v celoti strinja. Pritožbeni očitki, da naj bi bili zaključki sodišča prve stopnje premalo obrazloženi, zaradi česar naj bi zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa so tako posplošeni in predstavljajo zgolj neobrazložene trditve, ki jih sploh ni možno preizkusiti.

10. Razlogi, s katerimi je pritožnik izpodbijal sklep sodišča prve stopnje, niso bili utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo.

11. V kolikor bo za obtoženca nastala obveznost plačila sodnih stroškov, bo ustrezno takso odmerilo sodišče prve stopnje.