Private prosecution for defamation dismissed due to satirical content and lack of serious harm.

Pritožba pooblaščencev zasebnega tožilca A. se zavrne kot neutemeljena.

Zasebni tožilec je dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke obdolženčevega zagovornika ter sodno takso v višini 100,00 EUR kot stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Narava in teža v zasebni tožbi očitanega kaznivega dejanja ne dosegata meje, ki bi zahtevala kazenskopravno intervencijo kot skrajno sredstvo družbenega odzivanja na odklonska ravnanja, še posebej ob odsotnosti škodljivih posledic v sferi zasebnega tožilca.

Satirične medijske vsebine imajo v demokratični družbi posebno mesto, ki ga zaznamujejo široke meje svobode izražanja in omejevanje posegov regresivnega državnega aparata v programske vsebine.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani iz razloga po 5. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 278. člena ZKP zavrglo zasebno tožbo zasebnega tožilca A., ki obdolženemu B. B. očita storitev kaznivega dejanja obrekovanja po drugem in prvem odstavku 159. člena KZ-1B v zvezi s 1. točko prvega odstavka 166. člena KZ-1B. Odločilo je, da je zasebni tožilec na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP dolžan „nositi“ stroške iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.

2. Zoper sklep so se pritožili pooblaščenci zasebnega tožilca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in drugem odstavku istega člena. Pritožbenemu sodišču so predlagali, da izpodbijani sklep razveljavi.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik C. C., odvetnik v ... Predlagal je, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne, stroške odgovora na pritožbo pa naloži v plačilo zasebnemu tožilcu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pooblaščenci ne vnašajo pomislekov ali dvomov v prepričljive razloge sodišča prve stopnje, s katerimi je v izpodbijanem sklepu utemeljilo svojo odločitev. Obrazložitev (prvenstveno v tč. 4 sklepa) ugotovljenih okoliščin, na podlagi katerih je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da je v konkretnem primeru podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon, sodišče druge stopnje sprejema. Pritrjuje ključnim poudarkom, da pri očitanem kaznivem dejanju (v okvirih t. i. kaskadne odgovornosti odgovornega urednika po 1. točki prvega odstavka 166. člena KZ-1B) ne gre za hujše kaznivo dejanje, hkrati pa dokazno gradivo, priloženo zasebni tožbi, ne omogoča sklepa o takšni naravi in teži dejanja, ki bi terjali kazenskopravno intervencijo kot skrajno sredstvo družbenega odzivanja na odklonska ravnanja. Prav tako dokazno gradivo ne izkazuje nastanka kakršnih koli oziroma vsaj več kot neznatnih škodljivih posledic v sferi zasebnega tožilca kot domnevnega oškodovanca, kar vse so zakonski vsebinski kriteriji, ki utemeljujejo pravilno ugotovitev o majhnem pomenu kaznivega dejanja.

6. Pravilne so pritožbene navedbe, da je kaznivo dejanje obrekovanja po 159. členu KZ-1B mogoče storiti tudi z zatrjevanjem ali raznašanjem insinuacij in namigovanj, ne glede na to, ali so ta izražena v vprašanjih. Sklep sodišča prve stopnje takšnemu pravnemu naziranju nikjer ne oporeka, saj odločitev utemeljuje na povsem drugi podlagi, zaradi česar je pritožbeno povzemanje dognanj sodne prakse v zvezi s tem kaznivim dejanjem brezpredmetno.

7. Soglašati je s stališčema tako v izpodbijanem sklepu kot v odgovoru na pritožbo, da gre pri spornem radijskem programu „nor“ (kar navsezadnje izhaja že iz poimenovanja) nedvomno za zabavno oddajo, katere osrednja vsebina oziroma poanta je manipulacija „reporterja“ kot satirične figure pri zastavljanju vprašanj anketirancem, na katera slednji v svoji neosredotočenosti ali nevednosti odgovarjajo očitno napačno in na ta način smešijo zlasti sami sebe. Ne glede na vprašanje etičnosti tovrstnega početja je za odločitev v obravnavani zadevi pomembno, da predstavljanje A. kot teroristične organizacije (ob nespregledljivi fonetični podobnosti z organizacijo ISIS) v danih okoliščinah v nasprotju s stališčem pritožbe tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more privesti do nastanka upoštevanja vrednih škodljivih posledic za čast ter dobro ime zasebnega tožilca.

Strinjati se je s sodiščem prve stopnje, da povprečni odjemalec radijskih vsebin (predvsem tisti, ki mu je znana narava te satirične oddaje) vsaj v osnovnih potezah ve za obstoj in delovanje A. kot kolektivne organizacije za zastopanje ... in se kljub morebitni uvodni zmedenosti prav tako zaveda, da je povezovati zasebnega tožilca s terorizmom oziroma najrazličnejšimi terorističnimi grožnjami nerealistično in malodane absurdno. Pritožba zato ne more uspeti s ponavljanjem nekaterih odgovorov intervjuvancev, kjer so ti razpravljali o nevarnostih sodobnega terorizma, saj so bili k temu napeljani, kar pa še ne pomeni, da so tudi po razjasnitvi „nesporazuma“ v povezavo A. s terorizmom utemeljeno verjeli.

V razlogovanju prvostopenjskega sodišča zato ni najti očitane protispisnosti, zaključek o neznatni družbeni nevarnosti spornega programa pa je umesten, saj o kakršnem koli razširjanju resnega strahu med poslušalci ne more biti govora. Kolikor pritožba izraža dvom v stališče izpodbijanega sklepa, da „vsak“ povprečni človek pozna A., pa kaže poudariti, da je tudi v tem primeru že pojmovno težko govoriti o resnih škodljivih posledicah za čast in dobro ime zasebnega tožilca, ki naj bi torej izvirale iz vrednotenja organizacije pri tistih posameznikih, ki je pravzaprav ne poznajo ter po mnenju pritožbe niti ne vedo za njen obstoj.

Pritožniki pri tem zaidejo tudi v notranje nasprotje, saj najprej zatrjujejo, da A. ni splošno znana institucija, nato pa, da zasebni tožilec v medijih nima pozitivne podobe, saj „povprečno (ne)osveščeni“ uporabniki ne želijo plačevati nadomestil za ..., iz česar pa je mogoče razbrati, da je „povprečnemu uporabniku“ dejavnost zasebnega tožilca vendarle znana. Posledično se pritožbena kritika pokaže kot neutemeljena, ob upoštevanju navedenega pa tudi objava silhuete „tipičnega terorista“ na spletnih straneh Radia ... na pravilnost izpodbijanega sklepa ne more vplivati.

Pritožbena izvajanja o povezovanju A. s samomorilskimi napadi, celo z begunsko krizo, in o domnevnem strahu ljudi pred financiranjem A. kot teroristične organizacije so v veliki meri špekulacije, ki nimajo opore v spisovnem gradivu ter mejijo na pretiravanje, zaradi česar niso upoštevne.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dejanska podlaga zasebne tožbe ne dovoljuje zaključka o zavestni in namerni negativni medijski „promociji“ zasebnega tožilca kot teroristične celice. Tehtno je stališče v odgovoru na pritožbo, da kontekst obravnavane medijske vsebine smeši mimoidoče osebe, ki očitno zamenjujejo kratice organizacij in ne poslušajo vprašanj, na katera nato podajajo komične odgovore. Pritožbeno sodišče le še dodaja, da je praktično vsaki medijski satiri imanentna določena stopnja provokativnosti, ki pa ne pomeni nujno vstopa v sfero kazenskopravnega odzivanja. EKČP v 10. členu in Ustava RS v 39. členu zagotavljata pravico do izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega izražanja in obveščanja. Svoboda izražanja je eden temeljev demokratične družbe, v kateri pa so navsezadnje tudi satirične medijske vsebine pomembnega značaja. Svoboda medijev ima prav posebno mesto, ki ga zaznamujejo široke meje svobode izražanja ter omejevanje posegov represivnega državnega aparata v programske vsebine. O (prekomernem) posegu v pravico drugega do časti in dobrega imena pa v zadevi, ki je predmet pritožbenega postopka, kot je bilo pojasnjeno, ni mogoče govoriti.

9. Pritožbeni razlogi niso podani, izpodbijani sklep pa je pravilen in zakonit, zato je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo pooblaščencev zasebnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Zaradi neuspeha pooblaščencev v pritožbenem postopku je zasebni tožilec na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati nagrado ter potrebne izdatke obdolženčevega zagovornika, nastale v postopku pred pritožbenim sodiščem, in sodno takso v znesku 100,00 EUR, kar je skladno s tar. št. 7409 Zakona o sodnih taksah.