Appeal dismissed; court upheld educational measure despite prior social welfare order due to non-conflicting nature.
Legislator summary
AI generatedThe High Court in Ljubljane dismissed the defense's appeal against a first-instance decision ordering a minor to attend psychological counseling. The defense argued that a prior, already issued social welfare order should have been the sole measure, but the court found the new order compatible with the existing one. The court ruled that issuing separate educational measures in different proceedings is lawful when they do not contradict each other and serve the minor's best interests.
Legislator headnote
AI generated4th paragraph of Article 78 of the Criminal Code; Article 87, 4th paragraph of the Criminal Code: The court may issue separate educational measures in different proceedings if they do not contradict each other and are not mutually incompatible, even if a prior social welfare measure exists.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba zagovornice starejšega mladoletnika A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje o izrečenem vzgojnem ukrepu potrdi.
II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.
[JEDRO]
Ker sodišče skladno z določilom četrtega odstavka 78. člena KZ ob vzgojnem ukrepu nadzora socialnega varstva lahko določi katero izmed navodil in prepovedi iz 77. člena KZ, ki v tem primeru le izgubijo naravo samostojnega ukrepa, ni v nasprotju s KZ, če se navodila izrečejo naknadno, v drugem postopku. Iz smisla določil o izrekanju enotnega vzgojnega ukrepa tudi izhaja, da morajo biti mladoletniku izrečeni vzgojni ukrepi, ki si po vsebini ne nasprotujejo, oziroma niso medsebojno nezdružljivi.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat za mladoletnike Okrožnega sodišča v Kranju st. mld. A. A. izrekel vzgojni ukrep – navodilo obiskovati psihološko ali drugo podobno posvetovalnico. Na podlagi prvega odstavka 484. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.
2. Zoper takšen sklep se je pritožila zagovornica st. mld. iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Po proučitvi podatkov spisa in pritožbenih navedb zagovornice st. mld. pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo ter svojo odločitev prepričljivo obrazložilo. Pri tem tudi ni zagrešilo postopkovnih kršitev, ne očitanih in ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Starejšemu mladoletniku je tudi pravilno in zakonito izreklo vzgojni ukrep.
5. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da so neutemeljeni pritožbeni očitki glede tega, da naj se sodna izvedenka (pedo)psihiatrične stroke, prof. dr. B. B., v svojem mnenju ne bi opredelila do s strani obrambe izpostavljenih sprememb v izpovedbah oškodovanke. V prvi vrsti zato, ker ni naloga sodnega izvedenca, da bi se opredeljeval do morebitnih sprememb v izpovedbah prič tekom postopka, temveč je dokazna ocena vseh izpovedb naloga sodišča. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da so se pripombe obrambe na izvedeniško mnenje (list. št. 89) nanašale le na s strani izvedenke napačno navedbo opravilne številka spisa, v katerem je že izdelala izvedensko mnenje zoper st. mld., in na očitek izvedenki, če je sploh prebrala zapisnike o zaslišanju, da vseeno upošteva opis dejanja, kot je v zahtevi za uvedbo pripravljalnega postopka. Tako je bil zlasti drugi očitek, poleg tega, da je neutemeljen (saj je izvedenka pravilno izhajala iz opisa dogodka iz zahteve za uvedbo pripravljalnega postopka), drugačen kot pritožbeni. Je tudi nekonkretiziran (splošen) in je tako posledično v postopku bilo odgovorjeno na vsa relevantna vprašanja, na kar je pravilno (v tč. 30 izpodbijane sodbe) odgovorilo že sodišče prve stopnje. Slednje je tako kot strokovno utemeljeno sprejelo izvedensko mnenje in ga upoštevalo pri sprejemu svoje odločitve, sámo pa na podlagi dokazne ocene vseh izpovedb pravilno ugotovilo dejansko stanje. Očitanih procesnih kršitev in zmotne ugotovitve dejanskega stanja torej sodišče prve stopnje ni zagrešilo.
6. Glede pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje ni pridobilo mnenja CSD o izvajanju že izrečenega vzgojnega ukrepa nadzora organa socialnega varstva, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno zavrnilo ta dokazni predlog, na kar je odgovorilo že samo v tč. 31 izpodbijanega sklepa. Izvajanje omenjenega ukrepa se namreč, kljub temu, da je bil že izrečen, še ni začelo. Preostale osebne okoliščine mladoletnika je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča skladno z 469. členom ZKP v zadostni meri ugotovilo in pri utemeljitvi izreka vzgojnega ukrepa tudi upoštevalo (zlasti v tč. 20 do 27 izpodbijanega sklepa).
7. Glede pritožbenega očitka, da je bil izrek vzgojnega ukrepa nezakonit, saj bi moralo sodišče glede na drugi odstavek 85. člena Kazenskega zakonika (KZ) izreči enoten ukrep, pritožbeno sodišče nasprotno ugotavlja, da je bil izrek zakonit. Pri izrekanju vzgojnega ukrepa je namreč potrebno izhajati tudi iz smisla relevantnih zakonskih določb in jih upoštevati tudi v medsebojni povezavi. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje st. mld. izreklo navodilo obiskovati psihološko ali drugo podobno posvetovalnico iz 8. točke drugega odstavka 77.
člena KZ, pri čemer je bil temu st. mld. v postopku I Km 28225/2014 s sklepom z dne 4. 3. 2015 že izrečen pravnomočni vzgojni ukrep organa socialnega varstva, ki se v času sprejema odločitve sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru še ni začel izvajati. Kakor navaja že sodišče prve stopnje, izrek vzgojnega ukrepa navodila in prepovedi ni vezan na izvajanje predhodno izrečenega vzgojnega ukrepa. Ker sodišče skladno z določilom četrtega odstavka 87. člena KZ ob vzgojnem ukrepu nadzora socialnega varstva lahko določi katero izmed navodil in prepovedi iz 77.
člena KZ, ki v tem primeru le izgubijo naravo samostojnega ukrepa, ni v nasprotju s KZ, če se navodila izrečejo naknadno, v drugem postopku. Iz smisla določil o izrekanju enotnega vzgojnega ukrepa tudi izhaja, da morajo biti mladoletniku izrečeni vzgojni ukrepi, ki si po vsebini ne nasprotujejo, oz. niso medsebojno nezdružljivi. KZ namreč izrecno predvideva situacije, ko si možne kazenske sankcije konkurirajo in katera sankcija se v tem primeru izreče. Tako denimo drugi odstavek 90. člena KZ določa, da če sodišče spozna, da bi bilo treba za določena kazniva dejanja v steku kaznovati z mladoletniškim zaporom, za druga pa izreči denarno kazen ali vzgojni ukrep, izreče za vsa dejanja v steku samo mladoletniški zapor.
Kot že navedeno, si starejšemu mladoletniku izrečena vzgojna ukrepa ne nasprotujeta. Še več, smiselno se dopolnjujeta, saj je tudi po oceni pritožbenega sodišča smiselno, da je st. mld., glede na njegove osebne razmere, poleg obravnavanja na CSD, deležen še obravnave pri strokovnjaku za mladostniško psihologijo, s čimer se bo večstransko poskusilo vplivati na njegov nadaljnji pozitivni osebnostni razvoj. Zlasti glede na dejstvo, ki ga je izpostavilo že sodišče prve stopnje v tč. 26 izpodbijanega sklepa, da je namreč starejši mladoletnik v trimesečnem obdobju posegel v spolno in osebno integriteto dveh različnih oškodovank, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča terja obravnavo st. mld. pri strokovnjaku psihološke stroke, prek katere bo lahko spoznal, da tovrstna ravnanja niso sprejemljiva.
8. Kljub temu, da zagovornica st. mld. s pritožbo ni uspela, bremenijo stroški pritožbenega postopka, glede na to, da mladoletnik nima lastnih dohodkov ali premoženja, skladno s 484. členom ZKP, proračun.