Criminal appeal dismissed; no evidence of abuse of office in tax refund dispute case.

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanka kot tožilka Turistična agencija d.o.o. je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso v znesku 360,00 EUR ter potrebne izdatke in nagradi zagovornikov osumljencev.

[JEDRO]

Zavrnitev zahtevka oškodovanke kot tožilke za vračilo preveč plačanega davka temelji na določbah ZDavP-2, zato ni podan utemeljen sum, da sta osumljenca storila očitano kaznivo dejanje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z v uvodu navedenim sklepom zavrnil zahtevo za preiskavo oškodovanke kot tožilke Turistične agencije d.o.o. zoper A. A. in B. B. zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločil, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki osumljencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov bremenijo oškodovanko kot tožilko in sicer od njenega prevzema pregona dalje, medtem ko predhodno nastali stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

2. Zoper sklep je vložil pritožbo pooblaščenec oškodovanke kot tožilke zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se zoper osumljenca preiskava opravi, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo sta odgovorila osumljenca po svojih zagovornikih ter predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje povsem strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da ni podanega utemeljenega suma, da naj bi osumljenca storila očitano kaznivo dejanje. Iz spisovne dokumentacije, katero je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v točki 4 razlogov izpodbijanega sklepa, izhaja, da je oškodovanka kot tožilka dne 26.7.2012 plačala 13.757,59 EUR prispevka na podlagi odločbe Sklada RS za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov (v nadaljevanju Sklad). Zoper to odločbo je oškodovanka kot tožilka vložila pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ zavrnil, nato pa sprožila upravni spor, v katerem je Upravno sodišče RS tožbi ugodilo in odločbo odpravilo. Oškodovanka kot tožilka je na Sklad vložila dve zahtevi za vračilo preplačanega zneska, ki ju je Sklad zavrnil, zoper to odločbo je vložila pritožbo, vložena pa je bila tudi revizija.

6. Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v prvem odstavku 97. člena določa, da se preveč plačani znesek, ki presega 10,00 EUR, vrne po uradni dolžnosti v 30-tih dneh od dneva vročitve odločbe oziroma od dneva predložitve davčnega obračuna. Glede na opisano dejansko stanje je bila v obravnavanem primeru prvotna odmera prispevkov odpravljena, zadeva vrnjena v ponovni postopek in davek plačan, za takšne primere pa tretji odstavek istega člena določa, da se preveč plačani davek vrne v 30-tih dneh po vročitvi odločbe, s katero je v ponovnem postopku ugotovljena drugačna davčna obveznost. V konkretnem primeru do ponovne odmere davka (zaradi vložene revizije), še ni prišlo. Tako se stališče pritožnika, da ni moč govoriti o različni pravni presoji določene pravne ureditve, ker je oškodovanka kot tožilka razpolagala z izvršljivo odločbo, ki je osumljenca nista hotela izvršiti, izkaže kot neutemeljeno. Odločba, s katero je razpolagala pritožnica, sama po sebi še ni dajala pravne podlage za vrnitev morebitnega preveč plačanega prispevka, ravnanje osumljencev, torej zavrnitev zahtevka za vračilo davka pa temelji na določbah ZDavP-2. Nenazadnje je (vsebinska) pravilnost odločitve Sklada potrjena tudi s sklepom Vrhovnega sodišča RS X Ips 468/2014 z dne 24.2.2016, s katerim je bila razveljavljena sodba Upravnega sodišča, v obrazložitvi pa je bila odločitev Upravnega sodišča, da se prvotna odmera razveljavi, opredeljena kot pravno nepravilna. Sodišče druge stopnje zato pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da v ravnanju osumljencev ni mogoče najti okoliščin, ki bi potrjevale utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja, katerega je možno storiti le z direktnim naklepom. Odločitve osumljencev so bile, kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo v točki 5 razlogov izpodbijanega sklepa, v skladu z veljavno zakonodajo.

7. Pritožnik se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru izkazano le civilnopravno razmerje. Dikcija prvostopenjskega sodišča je res nekoliko nerodna (Sklad nastopa kot oblastni organ, zaradi česar je navedeno razmerje kvečjemu upravno pravne narave), vendar tak zapis na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva. Nepomembna je pritožbena navedba, da je ravnanje A., ki je svoje odločitve sprejemala na podlagi drugostopnega organa nevzdržno in nepravilno. Pritožnik teh navedb ni konkretiziral, zato ni jasno kako naj bi, če sploh, sprejemanje odločitev ob upoštevanju stališč organa višnje stopnje izpolnjevalo objektivne znake kaznivega dejanja, nadalje pa niti, kako naj bi navedeno kazalo na direktni naklep osumljencev.

8. Sodišče druge stopnje zato pritrjuje pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni izkazan utemeljen sum niti glede objektivnih niti subjektivnih znakov očitanega kaznivega dejanja. Razlogi, s katerimi je pritožnik izpodbijal sklep sodišča prve stopnje, na kar sta opozarjala tudi zagovornika osumljencev v odgovorih na pritožbo, pa niso bili utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo.

9. Oškodovanka kot tožilka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, ki obsegajo sodno takso v znesku 360,00 EUR, odmerjeno skladno s tar. št. 7222 Zakona o sodnih taksah ter potrebne izdatke in nagrado zagovornikov osumljencev, ki sta vložila odgovore na pritožbo. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP.