Supreme Court dismisses appeal claiming contradiction between verdict and reasoning regarding false business document. Appeal rejected as no conflict exists on decisive facts. Court upholds conviction for approving payment of undelivered project.

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 150,00 EUR.

[JEDRO]

Kot izhaja iz sicer obširne zahteve za varstvo zakonitosti vložnik vidi kršitev 11. točke prvega odstavka 427. člena ZKP v tem, da se mu v izreku očita uporaba lažne poslovne listine kot resnične s tem, da je odobril knjiženje sporne listine, „čeprav je vedel, da je ta račun lažen, saj mu izdajatelj tega računa zaračunanega projekta ni nikoli dostavil“, v obrazložitvi pod točko 19 sodbe pa je navedeno, da je vedel, da je vsebina spornega računa „neresnična in da projekt ni bil nikoli izdelan.“ Po mnenju vložnika gre torej za očitno protislovje med izrekom in obrazložitvijo, saj se mu ugotovljeno dejstvo, da projekt ni bil nikoli izdelan, nikdar ni očitalo.

Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana med drugim tedaj, če je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe ali če so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. To se pravi, da se mora nasprotje nanašati na odločilna dejstva, to pa so tista dejstva, ki so znaki kaznivega dejanja ali na katerih temelji kazenska odgovornost obdolženca, torej na dejanski temelj sodbe. V konkretni kazenski zadevi so elementi kaznivega dejanja, ki se očitajo obsojencu v tem, da je odobril knjiženje lažnega računa, pri čemer se je zavedal, da je račun lažen, saj mu izdajatelj tega računa zaračunanega projekta ni nikoli dostavil. Navedeno je očitano v izreku, prav tako pa na več mestih to ugotavlja tudi sodišče v obrazložitvi. Ali je bil projekt izdelan ali ne, za storitev obravnavanega kaznivega dejanja sploh ni bistveno. Pomembno je, da je odobril plačilo za nekaj, kar podjetju ni bilo dostavljeno. Če je sodišče ugotovilo, da projekt sploh ni bil nikoli izdelan, kot je bilo že povedano, na storitev kaznivega dejanja ne vpliva, saj ne izpodbija trditve v izreku, da projekt ni bil dostavljen, nasprotno, tak očitek celo utrdi. Če projekt ni bil izdelan, tudi ni mogel biti dostavljen. Ker torej ne gre za nasprotje med odločilnimi dejstvi, ki bi lahko rezultiralo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vložnik s tem očitkom v zahtevi ne more uspeti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani sta bila P. U. in D. M. spoznana za kriva storitve vsak enega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi v okvirih katerih je bila obsojenemu P. U. določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta, obsojenemu D. M. pa kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obema obsojencema je sodišče naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Pritožbo obsojenega U. je kot neutemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Ljubljani in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi to sodišče je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojeni P. U. zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da pravnomočno odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Absolutne bistvene kršitve skuša namreč vložnik utemeljiti z zmotno oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ni predmet presoje sodišča v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu, ki se je o njem tudi izjavil in v izjavi izraža svoje nestrinjanje s stališčem vrhovne državne tožilke. Poudarja, da se pri pozornem branju zahteve vidi, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka pa le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti torej ni mogoče vložiti iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar izhaja tudi iz določbe drugega odstavka istega člena.

6. Kot izhaja iz sicer obširne zahteve za varstvo zakonitosti vložnik vidi kršitev 11. točke prvega odstavka 427. člena ZKP v tem, da se mu v izreku očita uporaba lažne poslovne listine kot resnične s tem, da je odobril knjiženje sporne listine, „čeprav je vedel, da je ta račun lažen, saj mu izdajatelj tega računa zaračunanega projekta ni nikoli dostavil“, v obrazložitvi pod točko 19 sodbe pa je navedeno, da je vedel, da je vsebina spornega računa „neresnična in da projekt ni bil nikoli izdelan.“ Po mnenju vložnika gre torej za očitno protislovje med izrekom in obrazložitvijo, saj se mu ugotovljeno dejstvo, da projekt ni bil nikoli izdelan, nikdar ni očitalo.

7. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana med drugim tedaj, če je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe ali če so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. To se pravi, da se mora nasprotje nanašati na odločilna dejstva, to pa so tista dejstva, ki so znaki kaznivega dejanja ali na katerih temelji kazenska odgovornost obdolženca, torej na dejanski temelj sodbe. V konkretni kazenski zadevi so elementi kaznivega dejanja, ki se očitajo obsojencu v tem, da je odobril knjiženje lažnega računa, pri čemer se je zavedal, da je račun lažen, saj mu izdajatelj tega računa zaračunanega projekta ni nikoli dostavil. Navedeno je očitano v izreku, prav tako pa na več mestih to ugotavlja tudi sodišče v obrazložitvi. Ali je bil projekt izdelan ali ne, za storitev obravnavanega kaznivega dejanja sploh ni bistveno. Pomembno je, da je odobril plačilo za nekaj, kar podjetju ni bilo dostavljeno. Če je sodišče ugotovilo, da projekt sploh ni bil nikoli izdelan, kot je bilo že povedano, na storitev kaznivega dejanja ne vpliva, saj ne izpodbija trditve v izreku, da projekt ni bil dostavljen, nasprotno, tak očitek celo utrdi. Če projekt ni bil izdelan, tudi ni mogel biti dostavljen. Ker torej ne gre za nasprotje med odločilnimi dejstvi, ki bi lahko rezultiralo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vložnik s tem očitkom v zahtevi ne more uspeti.

8. Vse ostale navedbe kot so, da je imelo sodišče na voljo dovolj dokazov, ki bi omogočili zanesljiv dokazni sklep o tem, ali drži očitek v obtožnem predlogu, da AFD Askat ni dostavila zaračunanega projekta, da je dejstvo, da je bil projekt izdelan in dostavljen, da ni res, da bi morali sklepati pisno pogodb itd., pomenijo, kot na to upravičeno opozarja že vrhovna državna tožilka, zgolj izpodbijanje s strani nižjih sodišč ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti pravnomočnih sodnih odločb ni dopustno izpodbijati.

9. Ker torej očitana kršitev procesnega zakona ni podana, zahteva za varstvo zakonitosti pa je v pretežni meri podana iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče skladno z določbo člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na določilih členov 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Višina sodne takse pa je bila odmerjena upoštevaje obsojenčeve premoženjske razmere, zapletenost te kazenske zadeve ter Zakon o sodnih taksah in sicer tarifni številki 7112 v zvezi s 71113.