Supreme Court dismisses appeal for legal protection due to failure to concretize alleged legal violations under the principle of party disposition.

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

[JEDRO]

Čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti v prvem odstavku 424. člena ZKP ni posebej predpisana, načelo dispozitivnosti strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je V. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1B, mu za prvo dejanje z uporabo omejitvenih določil določilo kazen pet mesecev in petnajst dni zapora, za drugo pa en mesec zapora in mu nato izreklo enotno kazen šest mesecev zapora. V izrečeno kazen je sodišče vštelo čas prestan v priporu, oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obtoženca pa oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obtoženca pa oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec podal vlogo, naslovljeno „priglasitev pritožbe“ v kateri navaja, da v celotnem postopku zaradi odvzema prostosti ni imel možnosti učinkovite obrambe, da njegov po uradni dolžnosti postavljen zagovornik ni delal v njegovo korist in da bo vloga, ki je vložena zaradi zadržanja roka, kasneje dopolnjena z vsemi potrebnimi podatki.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na vlogo ocenil, da jo je treba šteti kot zahtevo za varstvo zakonitosti, da pa zahteva ni utemeljena. Navaja, da obsojenec svojega zatrjevanja o kršitvi pravice do obrambe ne konkretizira, prav tako ne navaja nikakršnih argumentov, iz katerih bi izhajalo, da je zagovornik v postopku deloval proti njemu oziroma škodoval interesom njegove obrambe. V vlogi se sklicuje na svoj dopis z dne 28. 4. 2015, naslovljenega na Okrožno sodišče v Murski Soboti, v katerem pa prav tako ne konkretizira razlogov, ki bi utemeljevali vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Domnevno šikaniranje paznikov v zaporu ni zakonit razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v tem postopku, temveč je to mogoče uveljavljati z ovadbo oziroma v ločenem postopku. Tudi domnevna zavrnitev vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno izpodbijano sodbo s strani zagovornika ne more biti upošteven razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, saj gre za razmerje med odvetnikom in stranko, ki pa ni imelo vpliva na pravilnost in zakonitost vodenja postopka s strani sodišča.

4. Obsojenec na odgovor vrhovnega državnega tožilca navaja, da vložene zahteve ne more konkretizirati, ker, kot navaja, se razprave (očitno razprave zoper njega) vrstijo na kratek rok, ima pa samo enega zagovornika, dodeljenega v okviru brezplačne pravne pomoči. Nadalje navaja, da ima dokaze proti policiji, proti sodstvu in da ve, zakaj se mu sedaj maščujejo. Trdi, da so na sodišču ignorirali njegove dokaze, le eden je bil uporabljen in to v njegovo škodo, druge pa je sodnik sam ali po naročilu ignoriral. Nadalje obsojenec izraža svoj kritičen odnos do delovanja sodstva, medtem ko za delo organov pregona pravi, da gre za napake, ki mejijo na kriminal.

B. 5. Vrhovno sodišče je obsojenčevo vlogo ob upoštevanju, da je bila podana po pravnomočnosti obsodilne sodbe v postopku, v katerem je odločalo poleg Okrožnega sodišča v Mariboru tudi Višje sodišče v Mariboru s sodbo III Kp 28724/2015, na katero se vloga izrecno sklicuje in da je vloga naslovljena kot pritožba, štelo, da z njo izpodbija pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu.

6. Pri tem, ko je Vrhovno sodišče štelo obsojenčevo vlogo kot zahtevo za varstvo zakonitosti, pa je nadalje moralo presoditi, katere kršitve zakona, navedene v prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zahteva uveljavlja oziroma ali jih uveljavlja na način, ki omogoča njihov preizkus (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 podalo razlago prvega odstavka 424. člena ZKP, po kateri je preizkušanje pravnomočne sodbe in odločanje o njej v dispoziciji stranke, kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o zahtevi vezano na obseg izpodbijanja in razloge za izpodbijanje (prvi odstavek 420. člena ZKP). Na predlog zahteve je sodišče vezano toliko, kolikor je pravilno postavljen in je v skladu z uveljavljenimi razlogi.

7. Določba prvega odstavka 424. člena ZKP je jasna glede dispozicije strank, ni pa povsem določna glede vprašanja, na kakšen način se vložnik lahko sklicuje na kršitve zakona, da bo sodišče o njih lahko odločilo. Načelo dispozitivnosti strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti posebej ni predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik ima torej odgovornost, da kršitev zakona, ki ga uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je torej pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršite, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik nanje določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Če vložnik ne navede zakonskega razloga, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, navede pa vsebino kršitve, to je okoliščine oziroma ravnanje, ki tvorijo kršitev, torej če je mogoče kršitev na podlagi navedene vsebine pravno opredeliti, je sodišče kršitev dolžno preizkušati.

8. Zahteva obsojenega V. K. teh meril ne izpolnjuje; to pravilno ugotavlja tudi vrhovni državni tožilec v svojem odgovoru. Trditev, da so bile kršene njegove pravice oziroma, da zaradi odvzema prostosti ni imel možnosti učinkovite obrambe, je povsem nekonkretizirana in je zato ni mogoče preizkušati. Prav tako je nekonkretizirana trditev, da zagovornik, ki mu je bil dodeljen po uradni dolžnosti, ni delal v njegovo korist, tudi o tem zahteva obsojenca nima nobene konkretne trditve na podlagi katere bi bilo mogoče ugotavljati obstoj zatrjevane kršitve.

9. Vložnik navaja, da je pričakoval, da bo izredno pravno sredstvo vložil odvetnik, kar je ta zavrnil. Ob tem je treba ugotoviti, da obramba v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, razen v primerih iz četrtega odstavka 70. člena ZKP, ni obvezna, v vseh drugih primerih se po uradni dolžnosti zagovornika postavi do pravnomočnosti sodbe. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da tudi če trditev vložnika drži, v opisanem ravnanju ni mogoče ugotoviti kršitev pravic obsojenca.

10. Na podlagi ugotovitve, da kršitve zakona, na katero nakazuje vložnik, ni mogoče preizkusiti oziroma, da zahteva pri očitku, da zagovornik ni delal v njegovo korist uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, je sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo, obsojenca pa na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP, ob ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje o njegovem slabem premoženjskem stanju, pa ga je oprostilo plačila sodne takse.