Supreme Court dismisses request for legal protection against second-instance decision due to lack of substantive conditions under ZKP Art. 420(1).
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the applicant's request for legal protection against a second-instance decision ordering the payment of court fees. The applicant argued that substantive conditions under Article 86 of the Criminal Code justified executing the sentence via community service or home detention, citing health issues and family responsibilities. The court held that the applicant failed to demonstrate the specific objective or subjective circumstances required by Article 420(1) of the Criminal Procedure Act to justify challenging the second-instance ruling.
Legislator headnote
AI generatedArticle 420(1) of the Criminal Procedure Act; Article 86(1), (8) of the Criminal Code: A request for legal protection against a second-instance decision is only admissible if the applicant demonstrates that the circumstances objectively or subjectively justify the proposed alternative execution of the custodial sentence.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.
II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.
[JEDRO]
S sklicevanjem na vsebinske pogoje iz osmega odstavka 86. člena KZ-1, ki naj bi opravičevali predlagani način izvršitve kazni zapora, praviloma ni mogoče izkazati pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jih ZKP določa za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper drugo odločbo.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom IV Kr 62922/2012 z 21. 12. 2015 na podlagi petega in osmega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in prvega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo predlog obsojenega Y. O. za nadomestitev kazni osem mesec zapora, izrečene obsojencu s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II Ks 62922/2012 z dne 31. 8. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 62922/2012 z 17. 11. 2015, z delom v splošno korist oziroma podrejeno s hišnim zaporom, ki jo je obsojenec vložil 1. 12. 2015.
2. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom II Kp 62922/2012 z 20. 1. 2016 pritožbo obsojenčeve pooblaščenke zavrnilo kot neutemeljeno, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.
3. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona (petega, osmega in devetega odstavka 86. člena KZ-1) ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da obsojencu omogoči izvrševanje kazni zapora kot hišni zapor, ali nadomesti izrečeno kazen z opravo nalog v splošno korist, oziroma v celoti ali delno razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v novo odločitev ali sojenje sodišču prve stopnje.
4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti po končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.
5. Vložnik z navedbami, da poleg formalnih pogojev določenih v petem in osmem odstavku 86. člena KZ-1 izpolnjuje tudi vsebinske pogoje iz osmega odstavka 86. člena KZ-1, ki po njegovem mnenju utemeljujejo predlagani način izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist oziroma hišnim zaporom, izraža nestrinjanje s presojo nižjih sodišč, da v njegovem primeru ugotovljene objektivne oziroma subjektivne okoliščine niso takšne, da bi opravičevale predlagani način izvršitve kazni, in skuša prepričati o nasprotnem. Z izpostavljanjem predvsem svojih zdravstvenih težav, skrbi za bolno ženo, nameravane ustanovitve novega podjetja, ker naj bi imel še vedno stranke iz starega podjetja, da ni prijavljen kot iskalec zaposlitve ter da ne prejema denarne socialne pomoči, pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP ni izkazal in tudi po presoji Vrhovnega sodišča vprašanj, navedenih v omenjeni zakonski določbi ni izpostavil. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.
6. Odločitev o oprostitvi plačila stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.