Court upholds involuntary psychiatric detention for dementia patient due to inability to care for self.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Vse navedeno tudi pritožbeno sodišče napeljuje na zaključek, da bi prepuščen samemu sebi ogrozil svoje zdravje in življenje, saj je do svojega stanja in potrebe po zdravljenju povsem nekritičen, niti ni sposoben poskrbeti za lastno hrano in pijačo. Vse navedeno napeljuje na zaključek, da so izpolnjeni pogoji iz 39. člena ZDZDR in da je zaradi narave duševne bolezni potrebno, da se pritožnika zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom, ker je odklonitev zdravljenja posledica demence in s tem povezane nesposobnosti razumevanja lastnega stanja, ne pa posledica zavestne, razumske odločitve.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se A. A. zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom do 10. 7. 2016.

2. Zadržani odločitev sodišča izpodbija po odvetniku, ki v obrazložitvi pritožbe navaja, da glede na svoje zdravstveno stanje ne potrebuje strogega nadzora, niti ni nevaren okolici. Svojega zdravja ne ogroža, hospitaliziran je prvič. Časovno in krajevno je bil dezorientiran, ker je preprosta oseba. V času, ko je bil zaslišan je bil tudi zelo utrujen, zato ni razumel zastavljenih vprašanj. Osebe z demenco bi morale biti v pristojnosti družinskega zdravnika, ki bi sodeloval s specialisti za kongnitivne motnje, nevrologijo in geriatrijo. Sodelovati bi morale tudi nevladne in neprofitne organizacije za pomoč družinam, ki imajo tovrstne motnje, oziroma domovi starejših občanov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici, na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, je prisilni ukrep, ki močno posega, ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije), ampak tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave Republike Slovenije) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. člen Ustave Republike Slovenije). Slednja poleg pravice do zdravljenja zagotavlja pravico do njegove zavrnitve. Vendar ustavno zagotovljene človekove pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem človekove prostosti (drugi odstavek 19. člena Ustave RS) in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS).

5. Sodišče prve stopnje je glede na težo izrečenega ukrepa svojo odločitev izčrpno obrazložilo. Povzelo je celoten dokazni postopek, natančno navedlo okoliščine, ki so bile odločilne pri ocenjevanju dokazov, ugotovitve o pravno bistvenih dejstvih in pravno podlago za odločitev.

6. Ugotovitev duševne bolezni in potreba po zdravljenju je nedvomno medicinska odločitev. Odločitev, da duševni bolnik zaradi svoje bolezni resno ogroža sebe, pa prehaja medicinske okvire in zahteva tehtanje stopnje ogroženosti in kršitve ustavno varovanih družbenih vrednot.

7. Sodišče prve stopnje je povsem konkretno ugotovilo okoliščine, v katerih je pritožnik resno ogrožal sebe. Pridržani je že v letu 2010 poskušal delati samomor. Zadnja leta je živel na vikendu, kjer so našli dnevnike, v katerih so bile psihotične navedbe. CT glave je pokazala trofijo možganov. Ko ga je izvedenka klinično pregledala, je bil vsestransko neorientiran, prisoten je bil miselni upad na stopnji demence. Bil je zanemarjen in dehidriran.

8. Iz mnenja izvedenke sledi, da gre pri zadržanem za miselni upad pri demenci, splošno neorientiranostjo in hudimi motnjami spomina ter drugih višjih miselnih funkcij, zaradi česar sta njegova presoja realnosti in sposobnost nadzorovati svoje ravnanje hudo moteni. Zato po mnenju sodne izvedenke potrebuje varovanje in zdravljenje na varovanem oddelku za čas najmanj enega meseca, v katerem bodo lahko uredili druge oblike pomoči, npr. nastanitev v DSO. Po oceni izvedenke pridržani za samostojno življenje v lastnem gospodinjstvu ni več sposoben. Prepuščen sam sebi bi odtaval, ker je še vedno samostojno gibljiv, in se izgubil ter se izpostavil življenjsko nevarnim situacijam v prometu, ki ga ni več sposoben upravljati. Poleg tega ni sposoben poskrbeti niti za lastno hrano in pijačo, zato je bil ob sprejemu dehidriran.

9. Vse navedeno tudi pritožbeno sodišče napeljuje na zaključek, da bi prepuščen samemu sebi ogrozil svoje zdravje in življenje, saj je do svojega stanja in potrebe po zdravljenju povsem nekritičen niti, ni sposoben poskrbeti za lastno hrano in pijačo. Vse navedeno napeljuje na zaključek, da so izpolnjeni pogoji iz 39. člena ZDZDR in da je zaradi narave duševne bolezni potrebno, da se pritožnika zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom, ker je odklonitev zdravljenja posledica demence in s tem povezane nesposobnosti razumevanja lastnega stanja, ne pa posledica zavestne, razumske odločitve.

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi določila 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje