Appeal dismissed; defendant signed promissory note personally as guarantor, not for company, despite duress claims.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Toženec je menično izjavo in menico podpisal v lastnem imenu in se sam zavezal kot porok in plačnik terjatve, ne pa v imenu in za račun družbe, katere družbenik in direktor je bil takrat.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v celoti v veljavi v prvem odstavku izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 90086/2013 z dne 3. 6. 2013, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da plača tožeči stranki 91.393,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka 4.098,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec v pritožbi predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje nižjemu sodišču. Navaja, da sodišče ni upoštevalo okoliščin, v katerih je prišlo do podpisa menic, popolnoma je upoštevalo izjavo direktorja tožeče stranke, ki je sam na obravnavi izpričal, da je bil pravni posel izsiljen. Toženec je menice podpisoval v imenu P., d.o.o., kot odgovorna oseba družbe. Zaradi stiske, v kateri se je takrat nahajal, saj je bilo poslovanje odvisno od ureditve razmerij z dobavitelji, kar je bil tudi odstopnik terjatve T., d.o.o., je toženec menice podpisal brez prisotnosti in ocene pravnika, kar je bilo v nasprotju z običajnim delom v P. Izsiljen podpis menice je toženec podpisal v imenu P. ter bil deležen izsiljevanja ter groženj, kot je bilo izpovedano. Sodišče tožencu ni omogočilo poštenega in objektivnega sojenja, ker je v popolnosti pristalo na izjave ter zahteve tožeče stranke. Moralo bi ugotavljati resnico ter upoštevati okoliščine, v katerih so sporni dokumenti nastali. Direktor tožeče stranke je izkoristil situacijo, v kateri se je nahajala družba P., za izsiljevanje in oderuštvo. Ob tem pritožnik omenja, da bodo terjatve, katere ima tožeča stranka prijavljene ter priznane v postopku stečaja zoper P., poplačane do višine najmanj 43.000,00 EUR. Izplačilo navedenega zneska bo predvidoma tudi pri ločitvenih upnikih z zavarovanimi terjatvami v tekočem letu.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sporno razmerje med pravdnima strankama se nanaša na terjatve tožeče stranke, ki izvirajo iz sklenjenih pogodb o odkupu terjatev št. 1288/2012 z družbo T., d.o.o., kot odstopnikom terjatve in iz pogodbe o odstopu terjatev št. 1307/2012 z družbo K., d.o.o., kot odstopnikom terjatve do dolžnika P., d.o.o. Tožeča stranka trdi, da je toženec pristopil kot solidarni porok in plačnik po pogodbah o odkupu terjatev ter ob podpisu generalne poroštvene in menične izjave izročil tožeči stranki 5 bianco menic. Toženec je ugovarjal, da podpis na sporni menici in menični izjavi ni njegov podpis. V kolikor pa bi se izkazalo, da je podpis pristen, pa je listino podpisal v svojstvu P., d.o.o., ter ne v svojem imenu in za svoj račun.

6. Prvostopenjsko sodišče je v dokaznem postopku ugotovilo, da je menico in menično izjavo z dne 6. 8. 2012 podpisal toženec, saj je izpoved direktorja tožeče stranke v celoti podprta z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca grafologa. Nadalje je ugotovilo tudi, da je toženec menično izjavo in menico podpisal v lastnem imenu in se sam zavezal kot porok in plačnik terjatve, ne pa v imenu in za račun družbe P., d.o.o., katere družbenik in direktor je bil takrat. Toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je podpisoval zgolj v imenu P., d.o.o., kot odgovorna oseba družbe. Ugotovitve sodišča o tem so logične, toženčeve nasprotne trditve, ki jih dokazuje zgolj s svojo izpovedbo, pa povsem neprepričljive. Pravilno je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz vsebine listin, iz katerih pa jasno izhaja, da je toženec osebno prevzel menično obveznost. Dne 6. 8. 2012 je namreč podpisal tako generalno poroštveno in menično izjavo v svojstvu zakonitega zastopnika družbe P., d.o.o., kot tudi drugo, iz katere izhaja, da je osebno pristopil tudi kot solidarni porok in plačnik obveznosti po pogodbah o odkupu terjatev.

7. Toženec v pritožbi še navaja, da je menice podpisal zaradi stiske, v kateri se je takrat nahajal kot odgovorna oseba družbe P., da je bil podpis menice izsiljen, da je bil deležen izsiljevanja ter groženj ter da je direktor tožeče stranke izkoristil situacijo za izsiljevanje in oderuštvo. Navedene trditve predstavljajo nova dejstva, ki bi jih pritožnik smel navajati v pritožbi le, če bi izkazal, da jih brez svoje krivde pravočasno ni mogel navesti (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ker tega ni storil, gre za novote, ki jih v pritožbenem postopku ni dopustno obravnavati. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec ni niti trdil niti dokazoval, da bi veljavno sklenjeno poroštveno in menično izjavo izpodbijal zaradi napak volje in uspel v postopku razveljaviti poroštvene in menične obveznosti. Končno je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, ki se nanaša na priznanje terjatev v stečajnem postopku zoper P., d.o.o. Te bodo po navedbah toženca v pritožbi predvidoma poravnane tožeči stranki kot ločitvenemu upniku z zavarovanimi terjatvami enkrat v tekočem letu. Na predlog toženca je prvostopenjsko sodišče o tem opravilo poizvedbe pri stečajnem upravitelju, ki je sporočil sodišču, da tožeča stranka iz stečajne mase izplačil ni prejela (list. št. 59 spisa). Pritožbeno sodišče se je o tem tudi samo prepričalo z vpogledom v Poslovni register Slovenije AJPES (objave insolventnih postopkov).

8. Prvostopenjsko sodišče v postopku ni zagrešilo v pritožbi smiselno očitane bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in ne drži, da bi tožniku onemogočilo pošteno in objektivno sojenje, kot navaja v pritožbi. Ker je tudi dejansko stanje o vseh pravno relevantnih okoliščinah pravilno in v celoti ugotovilo in pri odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo (določbe 1012. do 1027. člena Obligacijskega zakonika), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).