Appeal dismissed; plaintiff failed to prove defendant's fault, and claim was time-barred due to delayed filing.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni konkretiziral nedopustnega ravnanja drugo toženke. Iz tožbenih trditev izhaja zaključek, da je neznani izvajalec del bodisi v letu 2002 bodisi v letu 2003 ob tožnikovi hiši poškodoval povezavo med peskolovom in cestno kanalizacijo ter mu na ta način povzročil škodo. Vendar pa tožnik zmotno meni, da predstavlja odsotnost drugo toženkinega soglasja za konkretni poseg v občinsko cesto njeno protipravno opustitev. Odsotnost soglasja za konkretni poseg še ne pomeni, da je drugo toženka ravnala v nasprotju s pravom.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prvo in drugo toženka dolžni nerazdelno plačati tožniku odškodnino v višini 80.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Odločilo je, da je tožnik dolžan prvo toženki povrniti pravdne stroške v višini 2.043,00 EUR, drugo toženki pa v višini 2.712,79 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kot bistveno navaja, da sta toženki ravnali malomarno, ker nista podali soglasja za poseg v njuno nepremičnino, ali pa nočeta izpovedati, da sta takšno soglasje podali. Ne strinja se z ugotovitvijo, da ni konkretiziral nedopustnih ravnanj toženih strank. V konkretnem primeru gre za protipravno opustitev. Toženki bi morali delovati v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Sklicuje se na izpovedbo N. S. in na Odlok o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju občine Krško. Pooblaščenec tožnika je na zadnjem naroku z dne 26. 11. 2015 iz previdnosti podal ugovor o procesnih kršitvah, ki je iz zapisnika izpadel. Sodišče je napačno uporabilo tretji odstavek 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zoper prvo toženko se sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Sodišče je naredilo napačen zaključek o zastaranju odškodninskega zahtevka. Z izvedencem bi moralo ugotoviti, kdaj je škoda nastala. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Prvo toženka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Meni, da njena pasivna legitimacija ni podana.

4. Drugo toženka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Kot bistveno je navedla, da ni podala soglasja za izvedbo spornih del. Tožnika je tekom postopka opozarjala na pomanjkljivo trditveno podlago. Odškodninski zahtevek je zastaran.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo toženko. Ulica ob tožnikovi hiši je namreč v skladu z Odlokom o kategorizaciji cest v občini Krško (UL-72/1999, B 13) lokalna občinska cesta. Ker so občinske ceste v lasti občine že na podlagi zakona(1), se tožnik neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je bila v času škodnega dogodka prvo toženka zemljiškoknjižna lastnica občinske ceste.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni konkretiziral nedopustnega ravnanja drugo toženke. Iz tožbenih trditev izhaja zaključek, da je neznani izvajalec del bodisi v letu 2002 bodisi v letu 2003 ob tožnikovi hiši poškodoval povezavo med peskolovom in cestno kanalizacijo ter mu na ta način povzročil škodo. Ker je historični dogodek nedvoumno individualiziran, tožba ni nepopolna. Vendar pa tožnik zmotno meni, da predstavlja odsotnost drugo toženkinega soglasja za konkretni poseg v občinsko cesto njeno protipravno opustitev. Odsotnost soglasja za konkretni poseg še ne pomeni, da je drugo toženka ravnala v nasprotju s pravom. Tožbeni zahtevek ne vsebuje trditev o drugo toženkini kršitvi javnopravne dolžnosti izvajanja nadzora nad deli na občinski cesti. Čeprav je nasprotna stranka tožnika argumentirano opozarjala na pomanjkljivo trditveno podlago, tožnik ni identificiral njenega dolžnostnega ravnanja. Ker iz dejanske podlage tožbe ne izhaja pravni zaključek o protipravni opustitvi drugo toženke, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek materialnopravno pravilno zavrnilo.

8. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na Odlok o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju občine Krško. Predhodno neuspešno uveljavljanje odškodnine od koncesionarja je del dejanske podlage tožbenega zahtevka zoper koncedenta, zato sodi v tožnikovo trditveno breme(2). Tožnik ni podal trditev o subsidiarni odgovornosti občine na podlagi 53. člena Zakona o gospodarskih javnih službah. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v konkretnem primeru izključen dejanski stan iz tretjega odstavka 133. člena OZ, saj je tožniku škoda nastajala izključno zaradi nepravilne gradbene izvedbe priključka na javno kanalizacijsko omrežje.

9. Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče z izvedencem ugotavljati čas nastanka škode, ni utemeljena. Nestrokovna prestavitev odtoka peskolovca v javno kanalizacijo v letu 2002 ali 2003 predstavlja zaključeno škodno ravnanje. Že iz II. točke tožbe jasno izhaja, da je tožniku na objektu premoženjska škoda nastajala sukcesivno(3) zaradi izpiranja tal pod temelji in zaradi izpiranja in posedanja tal pod kletnimi stenami. Ob deževju je voda iz kanalizacije in strehe stekla v drenažo in zalivala tožnikov objekt(4). Tožnik je takoj po škodnem dogodku opazil povečano vlago v kleti in fasadi objekta, izvajalca del pa je na to tudi opozoril(5). Čeprav je pravočasno sodno uveljavljanje prve sukcesivno nastajajoče škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod(6), je tožnik vložil tožbo 26. 8. 2013, torej več kot deset let po škodnem dogodku. Zaradi tega je njegova odškodninska terjatev v skladu s 352. členom OZ zastarana.

10. Tožnikov odvetnik je na zadnjem naroku z dne 26. 11. 2015 podpisal zapisnik o glavni obravnavi. Zato pritožbena navedba o domnevnem izpadu ugovora o procesnih kršitvah iz zapisnika ni utemeljena.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo prvo in drugo toženke ni pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve, zaradi česar ne predstavlja potrebnega stroška (155. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo sta dolžni kriti toženki sami.

Op. št. (1): Prim. prvi odstavek 3. člena Zakona o javnih cestah. Enako določilo vsebuje drugi odstavek 39. člena Zakona o cestah.

Op. št. (2): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča z dne 17. 11. 2011, opr. št. II Ips 702/2008.

Op. št. (3): Tudi tožnik je v III. točki prve pripravljalne vloge navedel, da mu je škoda nastajala postopoma.

Op. št. (4): Prim. I. točko tožbe.

Op. št. (5): Prim. II. točko tožbe.

Op. št. (6): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča z dne 30. 6. 2011, opr. št. II Ips 68/2011 in z dne 23. 11. 2010, opr. št. III Ips 150/2008.