Appeal dismissed; involuntary psychiatric hospitalization requires proven life endangerment and lack of alternatives.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Iz izvedenskega mnenja izvedenca izhaja, da je pri osebi podana duševna motnja, vendar pa pri njej niso izražene heteroagresivne tendence, pa tudi iz anamnestičnih podatkov ne izhaja, da bi bila preiskovanka heteroagresivna ali avtoagresivna. Zaključil je, da pri njej niso podani pogoji za pridržanje na oddelku pod posebnim nadzorom.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se nasprotno udeleženko odpusti z oddelka pod posebnim nadzorom brez privolitve ... psihiatrične klinike ... (v nadaljevanju PK ...).

2. Zoper takšno odločitev je PK ... vložila pravočasno pritožbo brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov in s predlogom, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in naloži sodišču prve stopnje, da izvede sprejem na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča po 40. členu Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Pritožnica navaja, da je bila oseba že sedemnajstič hospitalizirana pri njej zaradi poslabšanja paranoidne shizofrenije, ki je huda duševna motnja in da je bila pripeljana iz ZD ... v spremstvu reševalcev. Oseba je po prejemu izpodbijanega sklepa odklonila zdravljenje na odprtem oddelku, zato je bila 20. 7. 2016 odpuščena. Pritožnica se ne strinja z izpodbijano odločitvijo, saj so bili zoper pacientko prav zaradi agitacije in heteroagresivnosti uporabljeni posebni varovalni ukrepi. To pomeni, da je ogrožala svoje ali tuje življenje, kar bi lahko odpravili z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici. Na oddelku je bila glasna, je vpila, zdravila pa odklanjala. Zaradi duševnega stanja je bila odklonilna tudi do somatske terapije, kar je povzročalo spremembe v krvnem tlaku. Na oddelku je urinirala v hlače, ker se ji po njenih navedbah „ni ljubilo“ vstati s postelje. Takšno vedenje se neposredno povezuje s poslabšanjem duševne motnje. Tudi iz predhodnih hospitalizacij je možno povzeti, da je oseba ob vsakem poslabšanju hude duševne motnje heteroagresivna in odklonilna do zdravljenja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS, v nadaljevanju URS) kot eno od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen URS). Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja le ob izpolnjenosti pogojev, ki jih določa zakon. Pogoji za sprejem takšnega ukrepa so določeni v prvem odstavku 39. člena ZDZdr in morajo biti podani kumulativno. Tako je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katerih ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in če navedenih vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

5. Sodišče mora v vsakem primeru ugotoviti konkretne okoliščine in presoditi, ali so te takšne, da omogočajo sklepanje na realno ogroženost osebe, ki potrebuje zdravljenje, ali drugih oseb (ogroženost življenj, hujše ogrožanje zdravja, povzročitev hude premoženjske škode). V obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče takšnih okoliščin ni ugotovilo. Iz izvedenskega mnenja dr. M. K. izhaja, da je pri osebi podana duševna motnja, vendar pa pri njej niso izražene heteroagresivne tendence, pa tudi iz anamnestičnih podatkov ne izhaja, da bi bila preiskovanka heteroagresivna ali avtoagresivna. Zaključil je, da pri njej niso podani pogoji za pridržanje na oddelku pod posebnim nadzorom. Pritožnica s svojimi pritožbenimi trditvami nasprotuje ugotovitvam izvedenca, ki jih je podal v svojem mnenju, z dejanskimi trditvami, ki so prvič navedene šele v pritožbi in zato tudi niso mogle biti predmet presoje prvostopenjskega sodišča, hkrati pa tudi niso podprte z dokazi. Ne glede na navedeno pa tudi v pritožbi zatrjevane okoliščine niso konkretizirane tako, da bi bilo mogoče iz njih nedvomno zaključiti, da duševna bolezen nasprotne udeleženke pogojuje ogroženost njenega življenja ali življenja drugih oziroma hujšo ogroženost njenega zdravja ali zdravja drugih oziroma povzročanje hude premoženjske škode sebi ali drugim, torej, da je izpolnjen prvi pogoj iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

6. Pritožba UPK Ljubljana se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).