Appeal dismissed; substantive error in inheritance agreement requires annulment suit, not appeal.
Legislator summary
AI generatedThe High Court dismissed the daughter's appeal against the first-instance court's confirmation of an inheritance agreement. The appellant argued that the written agreement contained a substantive error regarding the duration of the easement, claiming she signed under a mistake. The court determined that the written text differed from her understanding and that such a discrepancy constitutes a substantive error rather than a clerical mistake. Consequently, the court ruled that the only valid remedy for challenging the agreement is a special action for annulment, which had already expired.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku (ZPP), Zakon o dedovanju (ZD); A substantive error in an inheritance agreement requiring annulment precludes appeal, mandating a special action for annulment within a specific time limit.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
[JEDRO]
Pri tem, kar očita pritožnica, ne gre le za očitno pisno pomoto, pač pa za vsebinsko razliko, saj je zapis dogovora med dediči po vsebini deloma drugačen, kot ga je razumela oz. želela sama. Pritožnica je sicer očitno prepričana, da je dedni dogovor sklenila v zmoti, torej da take poravnave ne bi podpisala, če bi bila pozorna na zapisano. Ker pa ima dedni dogovor vse učinke sodne poravnave, je za njegovo izpodbijanje pravno sredstvo le posebna tožba za razveljavitev.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapuščinskega premoženja, za dediče razglasilo zapustnikovo vdovo R. S., sina J. S. in hči K. M., vsakega do 1/3, ter v sklep povzelo tudi vsebino dednega dogovora, ki so ga dediči sklenili na zapuščinski obravnavi. Ta je med drugim tak, da zapustnikovo stanovanje deduje njegova hči, ki pa dovoljuje ustanovitev služnosti na njem za oba sodediča do njune smrti.
2. Zoper navedeni sklep vlaga laično pritožbo zapustnikova hči K. M. Pravi, da je v zapisu dednega dogovora prišlo do napake, saj je bilo dogovorjeno, da se služnost na stanovanju sodedičema zagotovi le do smrti R. S., ne pa tudi do smrti J. S. Meni, da gre za pomoto in da zapisano ne ustreza resničnemu dogovoru. Kasneje še pojasnjuje, da ob podpisovanju zapisnika na to ni bila pozorna, ker je podpis razumela kot formalnost in se je zanesla, da piše tako, kot je bilo dogovorjeno.
3. Sodediča sta na pritožbo odgovorila in smiselno predlagala njeno zavrnitev (razen ob izpolnitvi pogoja, ki pa se očitno in nesporno ni uresničil).
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pri tem, kar očita pritožnica, ne gre le za očitno pisno pomoto, pač pa za vsebinsko razliko, saj je zapis dogovora med dediči po vsebini deloma drugačen, kot ga je razumela oz. želela sama. Samo napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom so tiste napake, ki se lahko odpravijo kadarkoli, le s sklepom predsednika senata oz. razpravljajočega sodnika (1. odst. 328. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP). To, kar moti pritožnico, pa ni le napačno (pomotoma) obrnjena črka ali beseda, pač pa celoten del besedila, in sicer izrecen: „in do smrti J. S.“ (kar bi v razmeroma kratkem besedilu zlahka opazila tudi ob ne posebej pozornem branju, pred tem pa bi lahko tudi slišala, kakšno besedilo se narekuje na zapisnik).
6. V tej konkretni zapuščinski zadevi so dediči, kot je že zgoraj povzeto, sklenili dedni dogovor, ki je, kot je povzet v izpodbijanem sklepu, identičen s tistim, zapisanim na zapisniku, ki so ga dediči podpisali na zapuščinski obravnavi pred sodiščem prve stopnje. Zapuščinsko sodišče prve stopnje je torej v skladu z določbo 3. odst. 214. čl. Zakona o dedovanju (ZD) v sklepu o dedovanju navedlo sporazum dedičev o delitvi in načinu delitve, ker so dediči takšen sporazum sklenili. Tak sporazum, ki je vnešen v izrek sklepa o dedovanju, ima učinek sodne poravnave.(1) Sodna poravnava je po določbi 307. čl. ZPP veljavno sklenjena, ko stranki potem, ko prebereta zapisnik o poravnavi, podpišeta ta zapisnik.
7. Pritožnica je sicer očitno prepričana, da je dedni dogovor sklenila v zmoti, ko navaja, da take poravnave ne bi podpisala, če bi bila pozorna na zapisano. Ker pa ima dedni dogovor vse učinke sodne poravnave, je za njegovo izpodbijanje po določbi 392. čl. ZPP pravno sredstvo le posebna tožba za razveljavitev, na kar je bila pritožnica opozorjena s strani zapuščinskega sodišča takoj, ko je vložila pritožbo. Ta tožba je v zakonu urejena kot posebno izredno pravno sredstvo, za njeno vložitev pa je predpisan trimesečni subjektivni rok, ki je začel teči v trenutku, ko se pritožnica seznanila s spornim (domnevno napačnim) dednim dogovorom (1. odst. 393. čl. ZPP) in je ta rok torej tudi že iztekel.
8. Pritožbo dedinje je bilo treba po povedanem zavrniti in sklep zapuščinskega sodišča na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD potrditi.
Op. št. (1): Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS z dne 21.- 22.12.1983.