Court allows appeal against lease contract judgment, ruling guarantee must match main debt duration.

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v ponovno odločanje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO]

Iz ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da sta toženca podpisala obe pogodbi, vendar je bila volja tožencev, da podpišeta poroštvo le za dve leti. Poroštvena obveznost je akcesorne narave in se z njo utrjuje denarna obveznost in traja toliko časa, kot traja glavna obveznost. Glede na namen poroštva institut poroštva ni združljiv s trajanjem za določen čas kot glavna obveznost in so zaradi tega napačni zaključki sodišča prve stopnje, da je bila volja strank, da traja poroštvo le omejen čas dveh let.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo objektivno spremembo tožbe ter sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 30759/2012 z dne 15. 3. 2013 razveljavilo še v I. in III. točki izreka. Zavrnilo je primarni zahtevek za plačilo 154.278,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2012 dalje ter podredni zahtevek za plačilo 110.402,26 EUR z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih obrokov. V posledici take odločitve je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvotožencu v znesku 3.231,52 EUR in drugotožencu 2.625,00 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožeča stranka navaja, da so napačni zaključki, da ni bila potrebna sklenitev dveh leasing pogodb, saj je tožeča stranka pojasnila razloge, zakaj je bila sklenjena pogodba z dne 1. 1. 2007. Kljub ugotovitvam sodišča, da sta toženca podpisala pogodbo in poroštveno izjavo z dne 1. 1. 2007, je sodišče povsem zanemarilo avtonomijo pogodbenih strank. Pogodbi se razlikujeta v tem, da v drugi pogodbi ni omejeno poroštvo in so s tem pogodbene stranke pristale na spremenjene pogoje financiranja. Pogodba z dne 1. 1. 2007 je odraz volje pogodbenih strank in je toženca nista izpodbijala. Sodišče je neutemeljeno zanemarilo verodostojnost pogodbene dokumentacije, med katere spadajo tudi Splošni pogoji pogodbe o finančnem leasingu in zmotno zaključilo, da tožeča stranka ni predložila plana plačil z dne 1. 1. 2007. Tožeča stranke je pojasnila, da je bila leasing pogodba z dne 14. 12. 2006 sklenjena zato, da je leasingojemalec dobavil predmet leasinga. Razlogovanje sodišča, da ni bila potrebna sklenitev nove pogodbe je v nasprotju z avtonomijo strank. Tožeča stranka je predložila vso potrebno dokumentacijo in plan plačil po pogodbi z dne 1. 1. 2007. Med pravdnima strankama je bilo sklenjeno neomejeno poroštvo, ki ga toženca skušata prikriti s sklicevanjem na poneverjanje oziroma skeniranje podpisov ter trdita, da pogodbe nikoli nista podpisala in videla.

3. Toženca sta vsaka zase odgovorila na pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo ter potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžniku, če ta tega ne bi storil (člen 1019/3 OZ). V konkretnem primeru toženca kot poroka in plačnika odgovarjata upniku, to je tožeči stranki kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev: bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka (tretji odstavek člen 10/9 OZ). Stečaj glavnega dolžnika pa ne pomeni zmanjšanja poroštvene obveznosti in porok odgovarja upnika za ves znesek svoje obveznosti. Med strankami sta bili podpisani dve pogodbi o finančnem leasingu - ena z datumom 14. 12. 2016, na kateri je opomba, da poroštvo tožencev traja dve leti in pogodba z dne 1. 1. 2007, na kateri te opombe ni. Iz ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da sta toženca podpisala obe pogodbi, vendar je bila volja tožencev, da podpišeta poroštvo le za dve leti. Poroštvena obveznost je akcesorne narave in se z njo utrjuje denarna obveznost in traja toliko časa, kot traja glavna obveznost. Glede na namen poroštva institut poroštva ni združljiv s trajanjem za določen čas kot glavna obveznost in so zaradi tega napačni zaključki sodišča prve stopnje, da je bila volja strank, da traja poroštvo le omejen čas dve let. Tudi iz poroštvenih izjav obeh tožencev z dne 1. 1. 2007 izhaja, da ne gre za poroštvo za določen čas. Izjava o poroštvu se nanaša na pogodbo o finančnem leasingu 3202/LO z dne 1. 1. 2007 in ne na pogodbo z dne 14. 12. 2006. Kot že omenjeno, so glede na navedeno napačni zaključki o trajanju poroštva, saj so ti v nasprotju s predloženimi listinami, poleg tega stranke lahko spreminjajo že sklenjeno pogodbo. Sodišče prve stopnje se zaradi napačnega materialnopravnega naziranja ni opredelilo do ugovorov tožencev, ki se nanašajo na višino vtoževanega zneska, zlasti tudi na okoliščino, da je bila tožeči stranki priznana ločitvena pravica v stečajnem postopku in ji bil tudi izročen grafični stroj X. 500 4/4, ki je predmet pogodbe o finančnem leasingu.

6. Glede na navedeno je bilo pritožbi tožeče stranke ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje (355. člen ZPP). Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo mogoče pravilno odločiti o zadevi.

7. Izrek o stroških temelji na določbi 156. člena ZPP.