Appeal dismissed; court held evidence in post-enforcement proceedings retains full probative force under OZ s. 963.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

V pravdnem postopku, ki sledi razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ima verodostojna listina tako dokazno moč, kot vsi ostali dokazi in jo sodišče po načelu proste presoje dokazov ocenjuje skupaj z njimi.

Pravno podlago predstavlja 963. člen OZ, po katerem z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Gre za specialno zakonsko določilo napram 275. členu OZ.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 171377/2013 z dne 31. 10. 2013 v 1. točki izreka za znesek 19.861,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2013 do plačila ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 48,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2013 do plačila ter tožencu naložilo v plačilo še 585,00 EUR stroškov postopka.

2. V laični pritožbi toženec navaja, da sodišče njegovih navedb sploh ni upoštevalo. Navajal je, da sta stranki obligacijskega razmerja, ki je podlaga za dolžnikovo obveznost, banka in tožena stranka, iz kartice regresnega zavezanca pa ni razvidno, da gre za terjatev, ki bi jo tožeča stranka vodila kot terjatev do tožene stranke in se skliceval na sklep VSK II Cp 953/2006. Iz tega razloga priložena listina nima narave verodostojne listine in bi moralo sodišče predlog za izvršbo zavreči. Tudi v dopolnitvi tožbe tožeča stranka ni predložila verodostojne listine, zato ni zakonskih pogojev za izdajo plačilnega naloga. Stališče, da dejstvo, da ni bila predložena verodostojna listina, v pravdnem postopku ni več pomembno, pomeni zlorabo postopka izvršbe. Določbe ZIZ (Zakon o izvršbi in zavarovanju), ki opredeljujejo listine, ki so lahko verodostojne listine, s tem popolnoma izgubijo pomen. Takšno ravnanje postavlja toženo stranko v podrejen položaj, kar pomeni neenako obravnavo pred zakonom, kar je kršitev ustavno zagotovljene pravice iz 14. člena URS in enakega varstva pravica (22. člen URS), hkrati pa tudi kršitev načela pravne države in pravice do poštenega sojenja. Dolžnik oziroma tožena stranka namreč nima možnosti, da bi ugovarjala sklepu, ki je evidentno nezakonit. S tem je kršeno tudi načelo kontradiktornosti postopka in pravica do pravnega sredstva, saj je ta zagotovljena zgolj teoretično. Torej je sodba nezakonita in neustavna, zato predlaga, da višje sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je upoštevalo navedbe toženca in v točki 9 obrazložitve pravilno odgovorilo na toženčev ugovor, ki ga ponavlja v pritožbi, da iz kartice regresnega zavarovanja ni razvidno, da gre za terjatev tožeče stranke do njega in da ne predstavlja verodostojne listine. V pravdnem postopku, ki sledi razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ima verodostojna listina tako dokazno moč, kot vsi ostali dokazi in jo sodišče po načelu proste presoje dokazov ocenjuje skupaj z njimi.(1) Tožeča stranka je navedla vsa za razsojo relevantna dejstva ter predložila listinske dokaze, ki potrjujejo zatrjevana dejstva. Ker toženec trditvam tožeče stranke iz dopolnitve tožbe, ki predstavljajo za razsojo konstitutivna dejstva, in dokazom, ki ta dejstva potrjujejo, ni substancirano ugovarjal, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je vsa s strani tožeče stranke zatrjevana dejstva štelo za dokazana (214. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Njegov ugovor, da ni pogojev za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, je bil upoštevan v izvršilnem postopku, ki je ravno zato prešel v pravdnega, za katerega veljajo drugačna načela kot za izvršilnega. V kontradiktornem pravdnem postopku morata stranki skladno z razpravnim načelom (7. in 212. člen ZPP) zatrjevati dejstva, ki naj bi utemeljevala njune zahtevke in ugovore, ter jih za uspeh tudi dokazati. To velja za vse tožnike in tožence, zato niso utemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi ustavnih pravic. Toženec je ne le imel možnost ugovarjati izdanemu sklepu o izvršbi, pač pa je z ugovorom tudi uspel, saj je bil sklep o izvršbi razveljavljen. V pravdi, ki je sledila, pa ni podal ne trditev ne dokazov, ki bi izpodbile navedbe in dokaze tožeče stranke. Ni se odločalo o izdaji plačilnega naloga.

6. Skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je višje sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede njene materialnopravne pravilnosti. Ugotavlja, da je odločitev pravilna, je pa sodišče prve stopnje navedlo napačno zakonsko podlago. Ta ni 275. člen Obligacijskega zakonika (OZ), pač pa 963. člen OZ, po katerem z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Gre za specialno zakonsko določilo napram 275. členu OZ. Ker toženec dejstev, da je tožeča stranka Banki ..., pri kateri je najel kredit, ker toženec ni izpolnjeval obveznosti iz kreditne pogodbe, izplačala zavarovalnino, ni prerekal, niti ni obrazloženo prerekal višine uveljavljane terjatve, je odločitev sodišča prve stopnje, da sklep o izvršbi vzdrži v veljavi, materialnopravno pravilna.

7. Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani ne pritožbeni razlogi, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

8. Izreka o stroških pritožbenega postopka ni, ker niso bili priglašeni.

Op. št. (1): Gl. sklep VSRS II Ips 51/1997, sklep VSL I Cp 398/2009, sodba VSL I Cp 1320/2009