VSL sodba II Cp 1820/2016 · Višje sodišče v Ljubljani

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka) potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Zadostuje, da je tožnica izkazala toženkino realno in konkretno obogatitev - ta je stanovanje imela v posesti in ga je imela možnost uporabljati, pri čemer ni nujno, ali ga dejansko tudi je. Ob tem je tožnica izkazala (tj. zatrjevala in dokazala) tudi lastno prikrajšanje (stanovanja ni imela v posesti in zato ni imela možnosti uporabe), vzročno zvezo med obogatitvijo in prikrajšanjem (ki je očitna) ter to, da v prikrajšanje ni privolila (saj je vložila tožbo za izpraznitev).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo že tretjič, tokrat je zadevo prevzel nov sodnik. Ta je razsodil, da je toženka dolžna v roku 15 dni od izdaje sodbe plačati tožnici še 3653,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posamezno navedenih zneskov do plačila (I. tč. sodbe), višji zahtevek tožnice, še za 537,48 EUR, pa je zavrnil (II. tč. sodbe). Odločil je še, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 5288,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. tč. sodbe).

2. Toženka se ponovno pritožuje in predlaga, naj se sodba spremeni tako, da se zahtevek tožnice zavrne oziroma naj se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša še pritožbene stroške. Najprej pravi, da ji sodišče ni omogočilo obravnavanja na naroku, saj nanj ni pristopila zaradi okvare vozila, kar dokazuje z listino, ki jo prilaga pritožbi. Nato pa se osredotoči na očitek prekoračitve trditvene podlage: navaja, kaj vse je potrebno navesti za uspeh z obogatitvenim zahtevkom, meni, da tožnica tega ni navedla in da je to sodišče sámo ugotavljalo, potem pa citira dele dveh sodb Vrhovnega sodišča RS II Ips 813/2006 in II Ips 462/2007, ki naj bi podpirali njeno stališče, da morajo biti vedno podani vsi elementi po materialni podlagi in da velja razpravno načelo. Sklene z očitkom, da ni izkazano, da bi se stanovanje lahko komurkoli oddajalo, saj za to ni bilo primerno, potemtakem pa tudi prikrajšanja po njenem ne more biti.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Implicite očitana kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni bila storjena: Toženka je imela vse možnosti obravnavanja (enake kot tožnica), tako v dokaznem postopku, kot tudi v pogledu podajanja navedb in ugovorov oz. izjavljanja o navedbah in ugovorih nasprotnika. Vročene so ji bile vse vloge in vsa vabila na naroke. Če je narok zamudila iz opravičenega razloga, bi imela možnost predlagati vrnitev v prejšnje stanje, česar ni storila, kar je ugotovilo in pojasnilo že sodišče prve stopnje (glej točka 12, str. 6 izpodbijane sodbe).

7. Očitek o prekoračeni trditveni podlagi je pavšalen in kot tak ne onemogoča kvalitetnega odgovora. Razpravno načelo, ki pravi, da so stranke tiste, ki morajo navesti ustrezna dejstva in zanje predložiti dokaze (7. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP), sicer seveda velja, kot tudi drži, da morajo biti za uspeh z obogatitvenim zahtevkom podane vse ustrezne materialnopravne predpostavke (po določbi 190. čl. Obligacijskega zakonika – OZ). Citiranje obeh sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zatorej prav nič ne koristi. Pritožnica namreč ne pove, katera trditev je umanjkala, glede katerega elementa. Pritožbeno sodišče sámo teh pomanjkljivosti ne zazna, kot jih tudi ni zaznalo sodišče prve stopnje, ki je tudi korektno ugotovilo, da so vsi (zatrjevani) elementi neupravičene obogatitve podani (dokazani). Hkrati si pritožnica (vsaj delno) pride v nasprotje, ko pravi, da obogatitve (in prikrajšanja) ni bilo, ker je bilo stanovanje neprimerno za uporabo, ergo tudi za oddajanje.

8. Tudi ta očitek pa ni utemeljen, kar je sodišče toženki že večkrat pojasnilo: Zadostuje, da je tožnica izkazala toženkino realno in konkretno obogatitev - ta je stanovanje imela v posesti in ga je imela možnost uporabljati, pri čemer ni nujno, ali ga dejansko tudi je. Ob tem je tožnica izkazala (tj. zatrjevala in dokazala) tudi lastno prikrajšanje (stanovanja ni imela v posesti in zato ni imela možnosti uporabe), vzročno zvezo med obogatitvijo in prikrajšanjem (ki je očitna) ter to, da v prikrajšanje ni privolila (saj je vložila tožbo za izpraznitev).

9. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).