Appeal dismissed; creditor properly notified of assignment and must pay assignee, not original debtor.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pritožba neutemeljeno vztraja, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila tožeča stranka o prenosu terjatve na toženo stranko obveščena z obvestilom z dne 27. 12. 2006. Od tega trenutka, ko je bila tožeča stranka seznanjena, da je bila med cedentom in cesionarjem sklenjena cesija, je bila svojo obveznost dolžna izpolniti prevzemniku terjatve. Zato je tožeča stranka pravilno namesto odstopniku terjatve obveznost izpolnila toženi stranki kot novemu upniku.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 28. 1. 2016 v delu, ki se nanaša na omejitev izvršbe po določbah 102. in 137. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in začasno odredbo spremenilo v 3. točki I. točke in v 1. alineji II. točke izreka, v preostalem delu pa je ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi zavrnilo ter še sklenilo, da bo o stroških postopka odločeno s končno odločbo.

2. Zoper sklep se pritožuje toženec s predlogom, da pritožbeno sodišče njegovemu ugovoru ugodi ter predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne s stroškovno posledico. Navaja, da je s svojim ugovorom in predloženimi dokazi izkazal, da ni bil prejemnik denarnih sredstev iz izvršilnega postopka I 648/2007. Znesek, ki je predmet vrnitvenega tožbenega zahtevka tožeče stranke in ki izvira iz izvršbe I 648/2007 je bil po nalogu K. K. iz računa odvetnika Z. K. razdeljen tako, da je tožencu dne 6. 7. 2010 pripadalo 3.500,00 EUR provizije oziroma nagrade, K. K. je bilo izročenih 126.135,00 EUR gotovine, znesek 600.000,00 EUR je bil dne 5. 7. 2007 nakazan na tri različne račune, in sicer na račun M. K., V. K. in R. K., preostanek v višini 15.000,00 EUR pa je odvetniku ostal kot nagrada za zastopanje. Sodišče je sprejelo nepravilen zaključek, da so bila izplačila z odvetnikovega računa po realizaciji izvršbe, izvedena po nalogu toženca in da naj bi bil denarni znesek iz tega postopka izterjan v toženčevem imenu in za njegov račun. V tej zvezi sodišče spregleda dne 7. 7. 2010 sklenjen dogovor med odvetnikom Z. K. in K. K., iz katerega izhaja, da je bil izvršilni postopek s strani toženca voden v imenu in za račun K. K. V okviru izvršilnega postopka sta se toženec in K. K. dogovorila, da izterjani znesek pripada v celoti K. K., medtem ko tožencu pripada zgolj nagrada oziroma provizija v višini 1 % glavnice. Takšen dogovor se je, kot izhaja iz predloženih dokazov s strani toženca, v celoti tudi realiziral. Toženec nikoli ni razpolagal s svojim premoženjem na kakršenkoli način ali s ciljem, da bi onemogočil ali otežil izterjavo terjatve tožeče stranke iz tega postopka. S tem, ko je sodišče blokiralo toženčev bančni račun, vsekakor ni zavarovalo nobene terjatve, ker so bila denarna sredstva, ki so bila predmet izvršilnega postopka, razdeljena po nalogu K. K. že v letu 2010.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot pravno podlago za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 270. člen ZIZ. Za njeno izdajo mora biti izkazana verjetnost upnikove terjatve ter nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja oziroma skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni, ugotovitvam in razlogom sodišča prve stopnje, da sta v obravnavanem primeru izpolnjena oba pogoja.

6. Pritožba neutemeljeno vztraja, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila tožeča stranka o prenosu terjatve na toženo stranko obveščena z obvestilom z dne 27. 12. 2006. Od tega trenutka, ko je bila tožeča stranka seznanjena, da je bila med cedentom in cesionarjem sklenjena cesija, je bila svojo obveznost dolžna izpolniti prevzemniku terjatve. Zato je tožeča stranka pravilno namesto odstopniku terjatve K. K. obveznost izpolnila toženi stranki kot novemu upniku.

7. Pravno nepomemben je zatrjevani dogovor, ki naj bi bil dne 7. 7. 2010 sklenjen med K. K. in odvetnikom Z. K. Po opravljeni naznanitvi lahko s terjatvijo veljavno razpolaga samo cesionar, v konkretnem primeru toženec. S prenosom terjatve na toženca, je K. K. prenehala biti njen imetnik, zato s terjatvijo ponovno ni mogla razpolagati.

8. Zatrjevani dogovor, ki naj bi bil v okviru izvršilnega postopka sklenjen med K. K. in toženo stranko učinkuje zgolj med njima in na obstoj cesije v razmerju do tretjih oseb ne vpliva. Cesionar na temelju cesije v zunanjem razmerju, ki se nanaša na razmerje med njim in tretjimi osebami namreč pridobi položaj popolnega upnika brez kakršnihkoli omejitev. Toženec je tako prejel znesek, do katerega ni upravičen, saj je podlaga za njegovo plačilo pozneje odpadla, zaradi česar ga zadeva obveznost vrnitve (tretji odstavek 190. člena OZ).

9. Pritrditi je potrebno ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je izkazana tudi nevarnost, da bo zaradi ravnanja dolžnika uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pritožnik sam navaja, da je slabega premoženjskega stanja, s čimer je ugotovljen objektivni pogoj nevarnosti. V konkretnem primeru je tožeča stranka tudi verjetno izkazala obstoj subjektivne nevarnosti za uveljavitev verjetno izkazane terjatve, saj je tožena stranka z relativno visokim zneskom že razpolagala. Pritožbeno sodišče se namreč strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da izplačila s fiduciarnega denarnega računa odvetnika niso bila nakazana tretjim osebam brez njegovega naloga.

10. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa tudi niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 356. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (165. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).