Court allows prosecutor's appeal, quashing first-instance judgment for lack of criminal offense signs.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

[JEDRO]

Historični dogodek, ki je predmet obravnavanega postopka, je zamejen in je bila storilcu dana tudi možnost učinkovite obrambe, saj je prekrškovni organ obravnaval storilca v prisotnosti oškodovanca, poimenoval ga je z inicialkami in v prilogi še z vsemi osebnimi podatki, ter je storilec točno vedel, kaj se mu očita, kar je razvidno tudi iz njegove izjave in iz vložene zahteve za sodno varstvo ter izhaja tudi iz pritožbenih navedb.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je ob obravnavi zahteve za sodno varstvo storilca po uradni dolžnosti odločilo, da se postopek zoper storilca zaradi prekrška po drugem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) ustavi, ker opisano dejanje nima zakonskih znakov prekrška. Odločilo je še, da stroški postopka bremenijo proračun.

2. Proti sodbi se pritožuje prekrškovni organ na podlagi 1. točke prvega odstavka 156. člena Zakona o prekrških (ZP-1) zaradi kršitve materialnih določb zakona, ki predpisuje prekršek. Meni, da so v kratkem opisu dejanskega stanja navedeni vsi zakonski znaki prekrška, čeprav oškodovanec resda ni naveden z osebnimi podatki, pri čemer je potrebno upoštevati, da sta storilec in oškodovanec že nekaj let v znanstvu in poznata imeni drug drugega, čemur pritrjuje tudi storilec v zahtevi za sodno varstvo, ko opisuje njuna dosedanja medsebojna srečanja. Sicer pa so osebni podatki oškodovanca navedeni v rubriki „kratek opis prekrška ter navedba dokazov“ na zadnji strani plačilnega naloga in je bil torej storilcu oškodovanec v času storitve prekrška znan in identificiran. Tako tudi pravica do učinkovite obrambe storilcu ni bila onemogočena, saj je policist na kraju storilcu tudi predstavil storjeni prekršek in mu predstavil dokaze ter mu dal možnost, da se o njih izjavi. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in s sodbo odloči o zadevi ali pa da sodbo razveljavi ter jo vrne v ponovno odločanje.

3. Storilec vlaga odgovor na pritožbo, v katerem izraža mnenje, da je odločitev sodišča edino pravilna in pravična glede na potek dogodka, saj trdi, da se je A. le samopoškodoval.

4. Višje sodišče najprej ugotavlja, da je pritožba prekrškovnega organa pravočasna in tudi dovoljena glede na določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1, saj je bil postopek o prekršku zoper storilca ustavljen iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, poleg tega pritožba uveljavlja dovoljen pritožbeni razlog, to je kršitev materialnega prava.

5. Ob pregledu spisovnih podatkov (plačilnega naloga in priloženega opisa) in preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti višje sodišče ugotavlja, da je pritožba prekrškovnega organa tudi utemeljena. Za navedeno situacijo ni upoštevna sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 108/2013 z dne 19. 11. 2013, na katero se sodišče sklicuje, kajti konkretna situacija je v obravnavanem primeru drugačna. Upoštevati je potrebno, da je znak prekrška po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1 „kdor koga udari“ in ta opis je vsebovan tudi v kratkem opisu dejanskega stanja z navedbo dokazov, ki je del plačilnega naloga in ki ga je prejel tudi storilec, ki pa je odklonil podpis; medtem ko je bil v prilogi, ki je bila domnevno poslana tudi sodišču skupaj z zahtevo za sodno varstvo (sodišče prve stopnje ob predložitvi zadeve višjemu sodišču ne navaja, da te listine ne bi bile predložene), oškodovanec A. A. identificiran s podatki rojstva in navedbo prebivališča. Tudi iz uradnega zaznamka prekrškovnega organa z dne 23. 1. 2015 je razvidno, da so policisti izvedli postopek, ko so imeli zadržanega kršitelja B. B. in oškodovanca A. A. (katerega podatki so znani policiji) in opisano je tudi, kako je prišlo do fizičnega obračuna. Tako višje sodišče ugotavlja, da je bil v obravnavanem primeru zamejen historični dogodek, ki je predmet obravnavanega postopka in je bila storilcu dana tudi možnost učinkovite obrambe, saj je prekrškovni organ obravnaval storilca v prisotnosti oškodovanca, prav tako je tega poimenoval z inicialkami in v prilogi še z vsemi osebnimi podatki, ter je storilec točno vedel, kaj se mu očita, kar je nenazadnje razvidno iz njegove izjave in iz vložene zahteve za sodno varstvo ter izhaja tudi iz sedanjih pritožbenih navedb.

6. Presoja sodišča prve stopnje, da konkretni opis nima zakonskih znakov prekrška po drugem odstavku 6. člena ZJRM tako ni pravilna; ni pa tudi jasno, zakaj sodišče v izreku izpodbijane sodbe navaja, da se storilcu očita „da je trikrat udaril v predel obraza oškodovanca“ glede na to, da je v uradnem zaznamku navedeno, da je „B. B. začel odrivati in ga pri tem enkrat udaril v desni predel obraza, A. A. pa je nato zbežal stran od kršitelja in šel do policistov, katerim je prijavil dogodek“, pa tudi v kratkem opisu dejanskega stanja z navedbo dokazov se očita enkraten udarec in ne trikraten.

7. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi prekrškovnega organa in je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter je vrnilo zadevo temu sodišču, da po vsebini presodi, ali so utemeljene navedbe zahteve za sodno varstvo storilca; po potrebi pa naj v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka, saj so v spisu navedeni vsi potrebni podatki oškodovanca, če se bo sodišče odločilo za njegovo zaslišanje.