Appeal dismissed: pension payment start date tied to actual reduced work hours, not just legal right recognition.

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Priznanje pravice do delne invalidske pokojnine ne pomeni, da ima zavarovanec tudi pravico do njenega izplačevanja. Pogoj za izplačevanje je izpolnjen šele z dnem pričetka dela s krajšim delovnim časom oziroma z dnem, ko je realizirana priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom. Z dnem izvršljivosti sodbe, s katero je bila tožniku, ki opravlja kmetijsko dejavnost, priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom z omejitvami, je pridobil pravni naslov za pričetek dela s krajšim delovnim časom oziroma za spremembo zavarovanja in pričetek plačevanja prispevkov za skrajšan delovni čas. Toženec je z izpodbijano odločbo pravilno odločil, da sem mu delna invalidska pokojnina prizna od spremembe obsega zavarovanja iz polnega v krajši delovni čas. Pred tem pogoji za izplačevanje delne invalidske pokojnine niso bili izpolnjeni, zato je tožbeni zahtevek, da se mu izplačuje od priznanja pravice dalje, neutemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva odpravo dokončne odločbe toženca št. ... z dne 20. 6. 2014 v delu II. točke izreka, ki se nanaša na datum pričetka izplačevanja delne invalidske pokojnine, tako da se mu le-ta izplačuje od 16. 8. 2011 dalje. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne sprejema razlage 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Po sodbi opr. št. VIII Ps 444/2012 z dne 14. 11. 2013, ki je pravnomočna, pripada tožniku pravica do delne invalidske pokojnine od 16. 8. 2011 dalje, ko je bil razvrščen v II. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu. Meni, da bi toženec moral spoštovati rok in sodbo z dne 14. 11. 2013 in tožniku priznati izplačilo delne invalidske pokojnine od 16. 8. 2011. Zanj je nelogično, da bi ta rok lahko podaljšala neka njegova izjava z dne 10. 2. 2014. Prispevke za polni delovni čas je tožnik do pravnomočnosti sodbe bil prisiljen plačevati, ker bi jih drugače pristojen davčni organ izterjal. Nelogična in neživljenjska je razlaga 159. člena ZPIZ-1, da je tožnik začel opravljati delo s krajšim delovnim časom šele od 28. 12. 2013, kar naj bi potrdil z omenjeno izjavo z dne 10. 2. 2014. Dejstvo je, da je do zmanjšanja delovne zmožnosti tožnika in pravice do dela na drugem delovnem mestu prišlo zaradi poškodbe in delno bolezenskih sprememb, pred 28. 12. 2013. Že laiku je jasno, da je njegovo zdravstveno stanje, ki je razlog priznanja pravic, lahko bilo 16. 8. 2011 kvečjemu slabše, kot pa 28. 12. 2013, ko je že poteklo več časa od nastanka poškodbe. Nelogičen in neživljenjski je zaključek sodišča, da je šele s sodbo v letu 2013 bila priznana invalidnost in pravica do dela s krajšim delovnim časom, ter je šele tedaj lahko začel pravno formalno opravljati svojo dejavnost s skrajšanim delovnim časom. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V obravnavani zadevi sta predmet presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 20. 6. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo opr. št. ... z dne 13. 2. 2014, sporen pa je datum pričetka izplačevanja delne invalidske pokojnine. Z dokončno odločbo je toženec odločil, da se tožniku delovnemu invalidu II. kategorije invalidnosti delna invalidska pokojnina odmeri v znesku 217,92 EUR na mesec in se mu izplačuje od 28. 12. 2013 dalje. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje štelo za pravilno in zakonito, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče.

6. Skladno s prvim odstavkom 93. člena ZPIZ-1 zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, in zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50 letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela, vsaj s polovico polnega delovnega časa, imata pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine.

7. Priznanje pravice do delne invalidske pokojnine pa ne pomeni, da ima zavarovanec tudi pravico do njenega izplačevanja. Pogoj za izplačevanje delne invalidske pokojnine je izpolnjen šele z dnem pričetka dela s krajšim delovnim časom oziroma z dnem, ko je pri zavarovancu realizirana priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom. Delna invalidska pokojnina se namreč v skladu s 159. členom ZPIZ-1 izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Ps 444/12 z dne 14. 11. 2013 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu 50 % in posledic bolezni 50 % od 16. 8. 2011 dalje, s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure na dan na drugem delovnem mestu v svojem poklicu z omejitvami pri delu: zmožen je za delo, pri katerem se lahko občasno usede, pri katerem hodi le krajše razdalje po ravnem terenu, kjer ročno prenaša bremena do največ 10 kg, kjer ni potrebna dobra moč in spretnost levice, bremena v levici naj ne presegajo 5 kg, brez dvigovanja bremen iz globokega predklona. Od 16. 8. 2011 dalje pa je bila tožniku priznana tudi pravica do delne invalidske pokojnine ter hkrati odločeno, da bo o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine toženec odločil s posebno odločbo. O odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine je toženec z odločbo z dne 13. 2. 2014 oziroma z odločbo z dne 20. 6. 2014 odločil tako, da je tožniku delno invalidsko pokojnino odmeril v znesku 217,92 EUR na mesec in odločil, da se mu izplačuje od 28. 12. 2013 dalje.

9. Sodba sodišča prve stopnje z dne 14. 11. 2013 je postala pravnomočna in s tem izvršljiva 28. 12. 2013. To pomeni, da je z dnem izvršljivosti sodbe tožnik pridobil pravni naslov za pričetek dela s krajšim delovnim časom oziroma za spremembo zavarovanja in pričetek plačevanja prispevkov za skrajšan delovni čas. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je tožnik dne 10. 2. 2014 spremenil obseg zavarovanja od 28. 12. 2013 (obrazec M3 - potrdilo o spremembi zavarovanja). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je tožnik na ta način navzven izkazal pričetek dela s skrajšanim delovnim časom glede na poseben položaj in status opravljanja samostojne dejavnosti, ko ne sklepa pogodbe o zaposlitvi. Pred 28. 12. 2013 pogoji za izplačevanje delne invalidske pokojnine pri tožniku niso bili izpolnjeni, saj je bil do tega dne pokojninsko in invalidsko zavarovan za polni delovni čas.

10. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.