Appeal dismissed; disability category maintained as no work capacity loss occurred at the time of decision.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi sodbe opr. št. IX Ps 3381/2012 z dne 21. 10. 2015.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

[JEDRO]

Ker pri tožniku - invalidu II. kategorije zaradi okvare desnega kolena ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, do izdaje izpodbijane dokončne odločbe pa ni bila potrebna niti časovna razbremenitev pri delu, temveč le dodatna stvarna omejitev pri delu, je še nadalje invalid II. kategorije s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z dodatno omejitvijo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 29. 10. 2012 in št. ... z dne 29. 8. 2012. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 10. 5. 2010 in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljal fizično lahko delo pretežno sede, kjer bremena ne presegajo 5 kilogramov, brez poklekanja, počepanja, premagovanja talnih ovir in prenašanja bremen po stopnicah ter hoje po neravnem ali spolzkem terenu, s polnim delovnim časom od 1. 6. 2010 dalje. Toženi stranki je naložilo, da o pravici, odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost odloči s posebno odločbo. Tožbeni zahtevek v delu, kjer je tožnik zahteval, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu priznajo ustrezne pravice oziroma, da ostane v veljavi odločba z dne 29. 8. 2012, pa je sodišče zavrnilo. Nadalje je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka, ki se izplačajo na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki zaradi nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju tožnika je sodišče prve stopnje poseglo v njegove že pridobljene pravice. Tožnik je bil namreč na podlagi odločbe tožene stranke št. ... z dne 2. 4. 2010 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami v polnem delovnem času od 15. 10. 2009 dalje. Tožnik je zahteval razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, saj meni, da dela sploh ni več zmožen opravljati oziroma podrejeno, da opravlja delo s krajšim, 4 urnim delovnim časom. Sodišče prve stopnje pa je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti z dodatnimi omejitvami od 1. 6. 2010 dalje. Ker je bil tožnik že razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, je tako sodišče odločilo mimo zahtevka in v tožnikovo škodo. Sicer pa tožnik meni, da za delo ni sposoben. Zdravstveno stanje po tem, ko je bil že razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, se je le še poslabšalo. Izvid z dne 9. 3. 2015 ne predstavlja novega izvida (razen datumsko). Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so zdravstvene težave, kot jih ugotavljata izvedenca ob osebnem pregledu, obstajale že v letu 2012. Gre za težave z desnim kolkom (bolečine) in diskopatijo L5-S1 z zmernimi spondilotičnimi spremembami ledvene hrbtenice, kar je bilo ugotovljeno že v letu 2009. Iz izvida z dne 15. 2. 2012 izhaja deviacija LS segmenta hrbtenice z začetno artrozo malih sklepov, zoženo sklepno špranjo medenice in zmerno strukturno atrofijo levega kolena. Tožnik je tako že vse od 1. 8. 2012 dalje popolnoma nezmožen za delo, sploh pa za delo s polnim delovnim časom. Odločitev sodišča, da tožniku ne more priznati krajšega delovnega časa, zato ni pravilna. Tožnik je po poklicu voznik tovornega vozila, vendar svojega dela ne more več opravljati, ker ne dobi zdravniškega potrdila. Drugih kvalifikacij, razen za voznika tovornih vozil, nima, pa tudi sicer je star več kot 50 let, zaradi česar pri njemu ne pride v poštev poklicna rehabilitacija. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 29. 10. 2012, s katero je bila v revizijskem postopku odpravljena odločba prve stopnje št. ... z dne 29. 8. 2012. Z omenjeno odločbo je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni z omejitvami pri delu ter s časovno razbremenitvijo in sicer, da delo opravlja po 4 ure dnevno od 1. 8. 2012 dalje. Drugostopenjski organ pa je po pridobitvi mnenja invalidske komisije II. stopnje odločil, da je tožnik še nadalje delovni invalid II. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in da ima še nadalje pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljal fizično lahko delo pretežno sede, kjer bremena ne presegajo 5 kilogramov, brez poklekanja, počepanja, premagovanja talnih ovir in prenašanja bremen po stopnicah, s polnim delovnim časom. Tožnik je na podlagi odločbe št. ... z dne 2. 4. 2010 invalid II. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, poseglo v odločbi tožene stranke z dne 29. 10. 2012 in z dne 29. 8. 2012 tako, da je dodalo novo omejitev (brez hoje po neravnem ali spolzkem terenu). Tožnika je sicer razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti, vendar pa je sodišče prve stopnje s sklepom o popravi sodbe opr. št. IX Ps 3381/2012 z dne 21. 10. 2015 v izreku in pa v obrazložitvi številko III nadomestilo z II, kar pomeni, da je tožnik še nadalje invalid II. kategorije invalidnosti. Sklep je postal pravnomočen, kar pomeni, da posledično niso več utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče odločilo v škodo tožnika.

7. Glede na pritožbene navedbe je torej odprto zgolj še vprašanje, ali je pri tožniku prišlo do izgube delovne zmožnosti, torej ali gre za I. kategorijo invalidnosti oziroma, ali je pri tožniku v okviru preostale delovne zmožnosti potrebna tudi časovna razbremenitev, torej da delo opravlja v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno.

8. Skladno s 1. alinejo 2. odstavka 60. člena v spornem obdobju veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

9. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnik poklicni voznik, ki je opravljal delo šoferja avtobusa in tovornjaka. Že s prejšnjimi odločbami tožene stranke je bilo ugotovljeno, da tožnik za svoj poklic ni več zmožen (razvrščen je bil v II. kategorijo invalidnosti). Ugotovljeno pa je bilo, da je pri njemu še naprej podana preostala delovna zmožnost. Vprašanje, ali je prišlo do izgube delovne zmožnosti oziroma ali je potrebna časovna razbremenitev v okviru preostale delovne zmožnosti, je sodišče razčiščevalo med drugim tudi s pridobitvijo izvedenskega mnenja izvedenskega organa, za katerega sta mnenje podala specialist MDPŠ s Katedre A. in pa specialist ortoped s Katedre B. pri C. fakulteti Univerze v D.. Pri tožniku je bila pred 35 leti vstavljena totalna endoproteza v levo koleno. Slikovna obravnava razkriva obrabne spremembe ledveno križne hrbtenice ter začetno artrozo kolkov. Ob osebnem pregledu je bila ugotovljena slabost mišičja predvsem levega stegna, kar zahteva prilagoditev z večjim obremenjevanjem desne noge. Prilagoditev je bistveno okrnjena zaradi okvare desnega kolka. Od zadnjega izvida ortopeda v mesecu marcu 2015 pa so v ospredju nova klinična dejstva zaradi precej izrazite koksartroze desno ter napredovalnih degenerativnih sprememb malih sklepov rok. Od tedaj dalje je po mnenju izvedenskega organa potrebna tudi časovna razbremenitev v smislu 4 urnega delovnega časa ob doslednem upoštevanju že predhodno podanih omejitev.

10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča iz prepričljivega izvedenskega mnenja izhaja, da so pri tožniku nedvomno podane zdravstvene težave, vendar pa le-te niso izražene v taki meri, da bi bil tožnik nezmožen za pridobitno delo oziroma, da bi pri njemu prišlo do izgube delovne zmožnosti. Tudi iz medicinske dokumentacije v spisu ne izhaja, da pri tožniku ni več preostale delovne zmožnosti. Potrebne so omejitve pri delu, kot so mu bile že določene z odločbami tožene stranke, sodišče pa je dodatno določilo še novo omejitev in sicer brez hoje po neravnem ali spolzkem terenu.

Za presojo sporno zadeve je bilo odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času odločanja tožene stranke, torej do izdaje izpodbijane dokončne odločbe z dne 29. 10. 2012. Do tedaj pa po mnenju izvedenskega organa ni bila potrebna niti časovna razbremenitev pri delu. Se je pa pri tožniku zdravstveno stanje kasneje še dodatno poslabšalo. Izvedenca predvsem opozarjata na izvid ortopeda iz meseca marca 2015, ki izkazkuje izrazito koksartrozo desno ter napredovalne degenerativne spremembe malih sklepov rok. Od tedaj dalje pa je potrebna tudi časovna razbremenitev.

Ker pa gre za nova dejstva, je sodišče prve stopnje tožnika napotilo, da nove pravice uveljavlja v novem postopku pri toženi stranki. Izvid torej ni samo novejšega datuma, temveč izvedenca ugotavljata, da gre za nove spremembe v zdravstvenem stanju, ki v taki meri v času odločanja tožene stranke še niso obstajala. Tudi pritožbeno sodišče v strokovnost ugotovitev obeh izvedencev nima nobenega pomisleka. Oba izvedenca sta prepričljivo pojasnila, zakaj v času odločanja tožene stranke še ni bil potrebna časovna razbremenitev. Invalidska komisija I. stopnje je sicer res menila, da bi tožnik lahko delo opravljal le po 4 ure dnevno, vendar v tem senatu ni sodeloval niti specialist ortoped niti specialist MDPŠ.

Je pa v senatu invalidske komisije II. stopnje, ki je menila, da ni potrebna časovna razbremenitev sodeloval specialist ortoped. Po mnenju izvedenskega organa pa je omenjeno mnenje ustrezno, razen da je dodana nova razbremenitev pri delu. Glede pritožbenih navedb, da je tožnik star že več kot 50 let in da pri njemu ne pride v poštev poklicna rehabilitacija, kar naj bi očitno pomenilo, da bi tožnik izpolnjeval pogoje za invalidsko upokojitev že na podlagi 2. alineje 67. člena ZPIZ-1, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti v predsodnem niti v sodnem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bila pri tožniku za opravljanje drugega ustreznega dela potrebna poklicna rehabilitacija.

V takem primeru pa niso izpolnjeni pogoji, da bi se tožniku priznala pravica do invalidske pokojnine.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.