Supreme Court dismisses appeal as the disputed fine of 5,000 EUR falls below the 20,000 EUR threshold for review allowance. The appeal is rejected because the legal issue raised does not meet the statutory criteria for review. The court rules that the appeal is inadmissible due to the monetary threshold not being met. The court concludes that the appeal is inadmissible because the disputed amount is below the statutory threshold. The court determines the appeal is inadmissible as the fine amount is below the required threshold. The court holds the appeal inadmissible because the disputed monetary value is under the statutory limit. The court dismisses the appeal as the fine amount is below the statutory threshold for review. The court rejects the appeal because the disputed sum is under the 20,000 EUR review threshold. The court finds the appeal inadmissible as the fine does not meet the monetary threshold. The court dismisses the appeal since the disputed amount is below the statutory review threshold.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Pomembno je tisto pravno vprašanje, ki zahteva razjasnitev, ker odgovor nanj ni nedvoumen oziroma je mogoče zastopati različna razumna stališča, in ki se lahko pojavijo v nedoločenem številu zadev iste vrste. Mora pa biti vprašanje pomembno (tudi) za odločitev v konkretni zadevi. Vprašanje, ki ga zastavlja revizija, za obravnavano zadevo ni pomembno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju ATVP) je s sklepom0600-6/2014-33 z dne 9. 1. 2015 družbi M., d. d. (tožnici v upravnem sporu) izrekla denarno kazen v višini 5.000,00 EUR, ker ji ni posredovala dokumentacije o tem, kako so družbe C., d. d., A., d. d., in B., d. o. o., oziroma njihovi pooblaščenci glasovali pri posamezni točki dnevnega reda posamezne skupščine C., d. d. (14. - 18. skupščina oziroma 14. - 17. skupščina).

2. Tožnica je v upravnem sporu zoper odločbo ATVP vložila tožbo, ki jo je sodišče prve stopnje zavrnilo.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnica vložila revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje na določbah 1., 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), njeno utemeljenost pa z uveljavljanjem revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (prvi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da tožbi ugodi in sklep toženke odpravi, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

4. Toženka je v odgovoru primarno predlagala zavrženje revizije, podrejeno pa njeno zavrnitev.

5. Revizija ni dovoljena.

6. ZUS-1 v drugem odstavku 83. člena določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR (1. točka); če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. točka); če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko(3. točka).

7. Pogoj iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni podan. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe znaša (le) 5.000 EUR, prag za dovoljenost revizije pa je 20.000 EUR.

8. Revidentka nadalje dovoljenost revizije utemeljuje z navedbami, da gre pri zastavljenem vprašanju, ali lahko upravni organ zahteva listine, ki jih v skladu z določili Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) ni potrebno hraniti ter jih stranka posledično zaradi objektivnih razlogov le-temu niti ne more izročiti, po vsebini za pomembno pravno vprašanje (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Pomembno je tisto pravno vprašanje, ki zahteva razjasnitev, ker odgovor nanj ni nedvoumen oziroma je mogoče zastopati različna razumna stališča, in ki se lahko pojavi v nedoločenem številu zadev iste vrste. Mora pa biti vprašanje pomembno (tudi) za odločitev v konkretni zadevi. Vprašanje, ki ga zastavlja revizija, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, za obravnavano zadevo ni pomembno.

9. ATVP je tožnici izrekla denarno kazen, ker ji ni predložila zahtevane dokumentacije, to je glasovnic, iz katerih bi bilo razvidno, kako so trije delničarji tožnice oziroma njihovi pooblaščenci glasovali na skupščinah tožnice. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da tožnica ni trdila, da glasovnic ni imela več, ampak le, da hramba glasovnic zakonsko ni predpisana. Vprašanje, ki ga zastavlja revidentka, bi bilo za obravnavano zadevo pomembno le v primeru, če bi tožnica na zahtevo ATVP po predložitvi glasovnic (že) ATVP sporočila, da z glasovnicami ne razpolaga več. Ker se tožnica na to dejstvo v postopku pred ATVP ni sklicevala (tega ni trdila niti kasneje pred prvostopenjskim sodiščem), njene revizijske trditve, da naj bi to sicer smiselno izhajalo iz upravnega spisa, pa so povsem pavšalne in nekonkretizirane, odgovor na zastavljeno vprašanje na odločitev v obravnavani zadevi ne bi vplival.

10. V zvezi z zatrjevanim neobstojem sodne prakse Vrhovnega sodišča bi morala revidentka za dovoljenost revizije (2. točka drugega odstavka 83. členaZUS-1) zatrjevati tudi izpolnitev kumulativnega pogoja, to je neenotnost sodne prakse prvostopenjskega sodišča. Tega pa revidentka v reviziji ni trdila.

11. Razlog iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revidentka utemeljuje s trditvijo, da lahko ATVP v primeru revidentkinega nadaljnjega zavračanja posredovanja zahtevane dokumentacije sklepe o izreku denarne kazni izdaja vse dokler seštevek denarnih kazni posameznih sklepov ne doseže 1 odstotka letnega prometa revidentke v predhodnem poslovnem letu. To naj bi v revidentkinem primeru pomenilo 112.401,61 EUR, kar bi ob čistem poslovnem izidu obračunskega obdobja 38.018,00 EUR zanjo predstavljalo zelo hudo posledico. Iz revidentkinih trditev izhaja, da je nastanek zelo hudih posledic odvisen od njenega voljnega ravnanja, to je zavračanja predložitve zahtevane dokumentacije (tudi v reviziji namreč revidentka izrecno ne trdi, da z glasovnicami ne razpolaga več), s čimer pa revidentka dovoljenosti revizije ne more utemeljiti.

12. Ker revizija ne izpolnjuje nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, jo je Vrhovno sodišče v tem delu zavrglo kot nedovoljeno na podlagi drugega odstavka 83. člena ZUS-1 v zvezi z 89. členom ZUS-1.

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Tožnica v revizijskem postopku ni uspela, zaradi česar sama krije stroške revizije (II. točka izreka).