Appeal dismissed; temporary order unnecessary after first-instance judgment became final and binding.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court dismissed the appeal against a first-instance judgment that rejected a request for a temporary order. The appellant argued that conditions for filing a revision allowed for interim relief, but the court held that such orders are only valid until the first-instance judgment becomes final. Since the first-instance judgment was final and binding, the legal interest for a temporary order ceased to exist, rendering the appeal unfounded.
Legislator headnote
AI generatedDrugi odstavek 32. člena ZUS-1; prvi odstavek 73. člena ZUS-1; Začasno odredbo v postopku upravnega spora je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe, zato je po pravnomočnosti sodbe prve stopnje potreba po njej izginila.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
[JEDRO]
S tem ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo, zoper katero ni pritožbe (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom I U 804/2016-14 z dne 9. 6. 2016 v 1. točki izreka zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-873/2016/3 (1313-07) z dne 27. 5. 2016, v 2. točki pa zavrglo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Ministrstvo je z omenjenim sklepom odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito na podlagi Uredbe EU št. 604/2013 pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici.
2. Sodišče prve stopnje je kot razlog za zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe navedlo, da zanjo ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Začasno odredbo je namreč mogoče izdati le do pravnomočnosti sodbe. Ker je bilo v obravnavanem primeru z omenjeno sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa o pridržanju.
3. Tožnik zoper omenjeni sklep vlaga pritožbo. Navaja, da so podani pogoji za vložitev revizije zoper sodbo, zato naj sodišče ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. V nadaljevanju pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na tožbene navedbe.
4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.
5. Pritožba ni utemeljena.
6. Začasno odredbo v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). S tem ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo, zoper katero ni pritožbe (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje. Ker je to pravnomočno zaključeno, je za omenjeno presojo nebistveno, da je zoper pravnomočno sodbo mogoče vložiti revizijo (prvi odstavek 83. člena ZUS-1).
7. Ker je izpodbijani sklep zakonit, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).