Appeal against detention extension rejected; detention justified by final judgment and statutory grounds.

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

[JEDRO]

Pritožnik torej nima prav, da se obtoženec nezakonito nahaja v priporu ter v nasprotju z 19. členom Ustave Republike Slovenije, saj je obtoženec v priporu na podlagi pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora izdanega na podlagi šestega odstavka 361. člena ZKP, v nadaljevanju mu pripor ni bil odpravljen, predlog za odpravo pripora, ki ga je obtoženčev zagovornik vložil na podlagi četrtega odstavka 361. člena ZKP pa je bil z izpodbijanim sklepom kot neutemeljen zavrnjen. Obtoženčev zagovornik v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje obtožencu kršilo tudi ustavno pravico do pravnega sredstva, opredeljeno v 25. členu Ustave RS, ker mu ni izdalo in vročilo sklepa o podaljšanju pripora (potem, ko je bila zadeva že predložena višjemu sodišču zaradi reševanja pritožbe zoper sodbo), vendar nima prav, saj je to pravico uveljavil na podlagi četrtega odstavka 361. člena ZKP s tem, ko je podal obravnavani predlog za odpravo pripora, ki ravno tako predstavlja učinkovito sodno varstvo in posebno pravno sredstvo namenjeno prav temu, da se sodišče izreče o morebitnih novih dejstvih, ki lahko vplivajo na dovoljenost posega v pravico do osebne svobode obtoženca (tako sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 10/2014 z dne 23.1.2014 in sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-369/13 z dne 14.4.2013).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za odpravo pripora, ki ga je vložil obtoženčev zagovornik 30.5.2016.

Proti takemu sklepu je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik. Navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter obtoženca izpusti na prostost.

Pritožba ni utemeljena.

Kot pravilno povzema pritožnik v točki II svoje pritožbe, je predlog za odpravo pripora temeljil na trditvi, da sodišče prve stopnje ni ravnalo skladno z določbo 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in obtožencu pred iztekom dvomesečnega roka ni vročilo sklepa o preizkusu obstoja pripornih razlogov, sklepa o podaljšanju pripora oziroma sklepa o odpravi pripora.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je bil obtoženi I. K. s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. X K 12093/2015 z dne 27.11.2015 spoznan za krivega obravnavanega kaznivega dejanja ter mu je bil pripor s sklepom opr. št. X K 12093/2015 z dne 27.11.2015, na podlagi prvega odstavka 361. člena ZKP, podaljšan tako, da sme trajati do pravnomočnosti sodbe, najdlje pa do izteka kazni po izrečeni sodbi. Obstoj pripornih razlogov je sodišče prve stopnje nazadnje preizkušalo s sklepom opr. št. X Ks 12093/2015 z dne 25.3.2016. Ker je obtoženčev zagovornik zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil pritožbo, je bil spis 23.5.2016 odstopljen Višjemu sodišču v Kopru, zato sodišče prve stopnje obstoja pripornih razlogov ni več preizkušalo. V 6. točki izpodbijanega sklepa je pojasnilo, da se je dvomesečni rok iztekel, ko se je spis že nahajal na višjem sodišču, zato senatu sodišča prve stopnje ni bilo potrebno izdati novega sklepa o podaljšanju pripora. Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo na sodno prakso.

Pritožnik se s stališčem sodišča prve stopnje ne strinja. Navaja, da je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno omenjalo sodno prakso ter se ni opredelilo do trditve pritožnika, ki izhaja iz načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 18.12.1996, da mora sodišče sklep o podaljšanju pripora priporniku vročiti še pred iztekom dvomesečnega roka za preizkus obstoja pripornih razlogov po 207. členu ZKP. Pri tem pritožnik tudi citira del iz navedenega načelna mnenja, ki po njegovi oceni potrjuje njegovo stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje opraviti preizkus po drugem odstavku 207. člena ZKP. Ker to ni storilo, je po njegovi oceni ustvarilo „nezakonito stanje“, ko se zoper obtoženca izvršuje pripor brez sklepa o podaljšanju pripora, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje obtožencu huje kršilo ustavno pravico do varstva osebne svobode, določene v 19. členu Ustave RS ter ustavno pravico do enakega varstva pravic določeno v 22. členu Ustave RS.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je stališče sodišča prve stopnje pravilno, medtem ko stališče pritožnika ni pravilno. Res je, da se sodišče prve stopnje izrecno ni opredelilo do načelnega pravnega mnenja, sprejetega na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 18.12.1996, je pa v 5. in 6. točki izpodbijanega sklepa dejansko odgovorilo, da se izpostavljeno načelno pravno mnenje ne nanaša na obravnavano zadevo. Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 18.12.1996 se nanaša na preizkus pripornih razlogov po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje, medtem ko v obravnavani zadevi podlaga za podaljšanje pripora po izreku prvostopenjske sodbe ni več obtožnica in torej ne več 207. člen ZKP, ampak izrečena obsodilna sodba, torej določba šestega odstavka 361. člena ZKP, ko sme trajati pripor do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Res se v sodni praksi tudi po izrečeni sodbi (še vedno) smiselno uporablja drugi odstavek 207. člena ZKP, vendar pa preizkušanje po določbi drugega odstavka 207. člena ZKP v vsakem primeru odpade, ko je spis predložen sodišču druge stopnje zaradi reševanja pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik trdi, da se je sodišče prve stopnje pri tem zgolj pavšalno sklicevalo na sodno prakso, vendar nima prav, saj iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje pri tem citiralo komentar Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 204, stran 489. Pritožbeno sodišče k temu še dodaja, da tako stališče izhaja tudi iz 14. točke komentarja k 361. členu prej navedenega Zakona o kazenskem postopku s komentarjem kot tudi izrecno iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 312/2002 z dne 14.11.2002.

Pritožnik torej nima prav, da se obtoženec nezakonito nahaja v priporu ter v nasprotju z 19. členom Ustave Republike Slovenije, saj je obtoženec v priporu na podlagi pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora izdanega na podlagi šestega odstavka 361. člena ZKP, v nadaljevanju mu pripor ni bil odpravljen, predlog za odpravo pripora, ki ga je obtoženčev zagovornik vložil na podlagi četrtega odstavka 361. člena ZKP pa je bil z izpodbijanim sklepom kot neutemeljen zavrnjen. Obtoženčev zagovornik v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje obtožencu kršilo tudi ustavno pravico do pravnega sredstva, opredeljeno v 25. členu Ustave RS, ker mu ni izdalo in vročilo sklepa o podaljšanju pripora (potem, ko je bila zadeva že predložena višjemu sodišču zaradi reševanja pritožbe zoper sodbo), vendar nima prav, saj je to pravico uveljavil na podlagi četrtega odstavka 361. člena ZKP s tem, ko je podal obravnavani predlog za odpravo pripora, ki ravno tako predstavlja učinkovito sodno varstvo in posebno pravno sredstvo namenjeno prav temu, da se sodišče izreče o morebitnih novih dejstvih, ki lahko vplivajo na dovoljenost posega v pravico do osebne svobode obtoženca (tako sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 10/2014 z dne 23.1.2014 in sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-369/13 z dne 14.4.2013).

Pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, da se okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora in podaljšanje pripora po izrečeni sodbi, niso v ničemer spremenile. V IV. točki pritožbe pa smiselno zatrjuje, da pripor predolgo traja in se zadeva ne rešuje pospešeno tako kot velja za priporne zadeve. Opozarja, da je sodišče prve stopnje prejelo pritožbo obtoženčevega zagovornika zoper sodbo že 22.3.2016, vendar je ni promptno posredovalo pritožbenemu sodišču, slednje pa je razpisalo pritožbeno sejo šele za 11.8.2016.

Pregled spisa trditev pritožnika ne potrjuje. Po oceni pritožbenega sodišča so še vedno podani zakonski in ustavni pogoji za pripor tudi z vidika trajanja pripora. Gre za obsežno in zahtevno kazensko zadevo, z obsežnim dokaznim postopkom, ki je, čeprav gre za dva obtoženca, terjala daljši čas za postopanje sodišča prve stopnje pred izrekom sodbe sodišča prve stopnje (12 narokov za glavno obravnavo) kot tudi po njenem izreku do njene izdaje (sodba sodišča prve stopnje obsega 129 strani) in predložitvijo pritožbe pritožbenemu sodišču. Obtoženec je bil spoznan za krivega kvalificiranega kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem v zvezi s tretjim odstavkom !86. čl. KZ-1, izrečena mu je bila kazen zapora v trajanju 5 let in denarna kazen 3000,00 EUR. Res je, da je sodišče prve stopnje prejelo pritožbo obtoženčevega zagovornika, ki jo je vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje 22.3.2016, vendar spisovni podatki kažejo, da zadeva še ni mogla biti predložena sodišču druge stopnje zato, ker je bila sodba soobtoženemu D. B. vročena šele z nabitjem na oglasno desko 5.5.2016 oziroma s potekom roka 16.5.2016. Ravno zaradi obsežnosti in zahtevnosti obravnavane kazenske zadeve je pritožbeno sodišče določilo pritožbeno sejo za 11.8.2016, vse s ciljem, da bo lahko poslalo svojo odločbo s spisi sodišču prve stopnje najkasneje v treh mesecih od dne, ko jih je od njega prejelo (drugi odstavek 396. člena ZKP).

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).