Administrative court dismisses tax enforcement appeal, ruling enforcement of valid debt orders is not subject to review.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Podlaga za izpodbijani sklep je izvršljiva odločba. Obveznost, ki se tožnici nalaga z odločbo, davčni organ s sklepom zgolj izvršuje in o njej ne odloča niti ne preizkuša, če je odločba pravilna. Zato tožnica ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na izdano odločbo oziroma na okoliščine, ki so povezane z njeno izdajo, kot so njeno takratno psihično stanje in odnosi s sorodniki in kar vse naj bi po navedbah v tožbi vplivalo na to, da sta odločba in posledično izpodbijani sklep nezakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom začel davčno izvršbo na denarna sredstva tožeče stranke pri banki zaradi izterjave neupravičeno izplačane subvencije po odločbi Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 321-22-061085-04/23 z dne 7. 3. 2007, izvršljive dne 12. 4. 2007, v znesku 283,52 EUR ter stroškov izdaje sklepa v višini 25,00 EUR.

2. Iz razlogov sklepa sledi, da je omenjena Agencija pristojnemu davčnemu organu poslala predlog za izterjavo denarne terjatev, izkazane z navedenim izvršilnim naslovom. Ker tožeča stranka kljub pozivu ni poravnala dolgovane denarne obveznosti, je davčni organ v skladu z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) kot organ, ki izterjuje (tudi) druge denarne nedavčne obveznosti, na podlagi predloženega izvršilnega naslova, opremljenega s potrdilom o izvršljivosti, zoper tožnico začel davčno izvršbo.

3. Drugostopni davčni organ je pritožbi tožnice zoper izpodbijani sklep delno ugodil, s tem da je v 1. točki izreka sklepa spremenil datum izvršljivosti z dne 12. 3. 2007 v 13. 4. 2007. V preostalem delu je izpodbijano odločitev potrdil in pritožbo zavrnil. Ob sklicevanju na določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na davčno izvršbo in ki jih citira, ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse predpisane sestavine in da je napačno naveden le datum izvršljivosti izvršilnega naslova, kar popravi s svojo odločbo in kar na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva. Nadalje ugotavlja, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov (izvršljiva odločba), ki se glasi na tožečo stranko in ki je opremljena s potrdilom o izvršljivosti, tožnica pa vse do izdaje sklepa obveznosti iz odločbe ni poravnala. Pritožbene ugovore, ki se nanašajo na izvršilni naslov, oceni kot nepomembne ter se pri tem sklicuje na peti odstavek 157. člena ZDavP-2, po katerem s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. V zvezi z navedbami tožnice o njenem slabem socialnem položaju pa pojasni, da tovrstni ugovori ne vplivajo na odločitev ter da se socialni položaj tožnice varuje v izvršilnem postopku z določbami ZDavP-2, ki določajo omejitve davčne izvršbe.

4. Tožeča stranka toži zoper zavrnilni del izpodbijanega sklepa in v tem delu predlaga njegovo odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Navaja, da jo je v letu 2007 zaradi smrti bližnjega doletela huda duševna bolezen in da v času od junija do julija 2007 ni imela v oblasti svojega ravnanja. Bila je pod vplivom mame in sester ter na ta način onemogočena, da bi reagirala, oziroma so jo zaradi neprištevnosti zlorabili za to, da so pridobili njeno premoženje. Sklep pa je nezakonit tudi zato, ker se je vročal na naslov A. v letu 2015, ko tožnica tam ni bila prijavljena. Od 13. 9. 2010 je namreč prijavljena na naslovu B.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Glede očitkov o napačnem vročanju izpostavlja, da so bila vsa pisanja prvostopnega organa tožnici poslana na naslov B.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi izpodbijanega sklepa in drugostopne odločbe, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

8. Tožbene navedbe, enako kot pred tem pritožbene, na katere poda izčrpen odgovor že pritožbeni organ v svoji odločbi, ne morejo vplivati na odločitev. Podlaga za izpodbijani sklep je izvršljiva odločba Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja. Obveznost, ki se tožnici nalaga z odločbo, davčni organ s sklepom zgolj izvršuje in o njej ne odloča niti ne preizkuša, če je odločba pravilna. Zato tožnica ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na izdano odločbo oziroma na okoliščine, ki so povezane z njeno izdajo, kot so njeno takratno psihično stanje in odnosi s sorodniki in kar vse naj bi po navedbah v tožbi vplivalo na to, da sta odločba in posledično izpodbijani sklep nezakonita. Uspeti pa tudi ne more z ugovori, ki se nanašajo na nepravilno vročitev. Tožnica je namreč po lastnih navedbah od leta 2010 prijavljena na naslovu B. Prav to pa je po podatkih spisov naslov, na katerega je pristojni davčni organ v letu 2015 vročal tožnici svoja pisanja, in sicer tako opomin pred izvršbo (z dne 4. 5. 2015) kot tudi izpodbijani sklep o izvršbi. Obe pisanji je po podatkih spisov tožnica očitno tudi prejela, tako kot je na pravilen naslov prejela tudi drugostopno odločbo.

9. Ker je torej izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

10. O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

11. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.