Administrative court dismisses taxpayer's appeal regarding tax enforcement suspension powers under tax procedure law.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Davčni organ v postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe zoper sklep o izvršbi uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno zadržati že začeto davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo zadržati, o tem odloči s sklepom, v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo zadržana, ni treba izdati.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom, s sklicevanjem na 4. točko 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zavrgel (ponovno) vlogo tožnika za odložitev izvršitve sklepa o davčni izvršbi št. DT 4934-47690/2015-1 (07-710-00) z dne 17. 3. 2015 do odločitve drugostopnega organa o pritožbi, ker je bilo o isti zadevi na isti dejanski in pravni podlagi že odločeno s sklepoma št. DT 49343-47690/2015-4 (07-710-10) z dne 20. 4. 2015 in DT 4934-47690/2015-9 (07-710-10) z dne 29. 5. 2015, s katerima je bila tožnikova vloga za odlog izvršbe zavržena.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo DT 499-29-628/2015-3 z dne 13. 10. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno in v svojih razlogih pritrdilo razlogom organa prve stopnje.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo sklepa ter povrnitev stroškov postopka. Predlaga tudi, da sodišče „opravi ustavnopravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) oziroma podrejeno, da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena glede pravne osebe pri Ustavnem sodišču“.

4. Toži iz vseh tožbenih razlogov po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave in 6. člena EKČP. V tožbi navaja, da je prosil za odlog plačila davčnih obveznosti, ker ne pridobiva nobenih dohodkov in ker ima blokiran račun več let zaporedoma ter da je opozoril davčni organ, da bi mu plačilo dajatev povzročilo hujšo gospodarsko škodo. Meni, da izpolnjuje vse kriterije iz 40. in 43. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, saj je popolnoma plačilno nesposoben, kar je razvidno iz bilance stanja in bilance uspeha. Z izvršitvijo odločb bi mu nastala težko popravljiva škoda, saj bi moral odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe. S plačilom bi nastopilo finančno stanje, zaradi katerega premoženje družbe ne bi več zadoščalo za poplačilo vseh dolgov nasproti upnikom.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev davčnih organov pravilna in utemeljena v določbah 129. člena ZUP in v določbah Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o odlogu oziroma zadržanju začete davčne izvršbe.

8. Predmet tega upravnega spora je izključno odločitev o prošnji tožnika „za odložitev izvršitve odločbe do odločitve organa II. stopnje“ torej odločitev o zadržanju začete davčne izvršbe, zato tožnik z ugovori, ki se nanašajo izključno na odlog plačila davčnega dolga, ne more biti uspešen.

9. V zvezi z izpodbijano odločitvijo sodišče tožniku pojasnjuje, da davčni organ v postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe zoper sklep o izvršbi uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno zadržati že začeto davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo zadržati, o tem odloči s sklepom, v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo zadržana, ni treba izdati. Navedena zakonska določba (157. člen ZDavP-2) torej ne omogoča zadržanja izvršbe na zahtevo oziroma predlog stranke, kot v svojih razlogih obrazložitev izpodbijanega sklepa pravilno dopolni pritožbeni organ.

10. V ostalem tožnik konkretnih ugovorov nima. Sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo. Zato je tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. V zvezi s predlagano „ustavnopravno presojo“ sodišče še pripominja, da izpodbijana odločba ne temelji na določbah ZST-1, zato tožnikovih navedb v tej zvezi ni presojalo.

12. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka strpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

13. Sodišče je odločilo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V zadevi je odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena istega zakona.