Supreme Court dismisses appeal against conviction for fraud where victim's belief in lower insurance payout was sufficiently specific.

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse.

[JEDRO]

V konkretnem primeru je bil storilec spoznan za krivega, da je oškodovancu lažno prikazoval bistveno nižjo priznano odškodnino, kot mu jo je dejansko priznala zavarovalnica; tak očitek, da je oškodovancu zatrjeval, da mu je zavarovalnica priznala odškodnino v višini 1.980,00 EUR, ne pa v višini 3.800,00 EUR, kot je ustrezalo dejansko priznani odškodnini, je po stališču Vrhovnega sodišča dovolj konkretiziran očitek, saj tega inkriminiranega ravnanja sploh ni mogoče konkretizirati bolj kot je to storilo državno tožilstvo in po njem povzelo sodišče.

Trditve vložnikov, kjer sodišču očitajo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, oziroma nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, so neutemeljene. Iz izreka sodbe namreč izhaja, da je obsojenec oškodovancu zamolčal, da mu je zavarovalnica dejansko priznala odškodnino v višini 3.800,00 EUR, prav tako pa tudi, da je oškodovanec slepo verjel obdolžencu, da je upravičen le do odškodnine v višini 1.980,00 EUR, in resničnosti njegovih navedb ni nikjer preverjal. To pa ugotavlja tudi sodišče v obrazložitvi sodbe. Iz točke 6 prvostopenjske sodbe namreč jasno izhaja, da je oškodovanec kot starejša oseba, nevajena zavarovalniških poslov, obdolžencu, ki mu ga je priporočila njegova snaha, zaupal do te mere, da je podpisal vse listine, ki mu jih je v zvezi s tem predložil obsojenec, ne da bi preveril vsebino. Tako tudi ni zanikal, da bi podpisal poravnavo z dne 18. 11. 2009.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je bil R. J. spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila po prvem odstavku 211. člena tega zakona določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta in posebnim pogojem, da je dolžan v roku šestih mesecev od pravnomočnosti te sodbe oškodovancu V. E. plačati 1.820,00 EUR, to je znesek v višini katerega je sodišče oškodovancu priznalo premoženjskopravni zahtevek. Z isto sodbo je bila obtožba zoper obsojenca zaradi dveh tovrstnih kaznivih dejanj zavrnjena. Višje sodišče je pritožbo zagovornikov obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so vložili zagovorniki obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo uvodoma zaradi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kršitve 17. člena tega zakona in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu ali drugostopenjskemu sodišču.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Na vse pritožbene navedbe v zvezi z izpolnitvijo zakonitih znakov kaznivega dejanja, naklepa in procesnih kršitev, ki jih obramba ponovno uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, je prepričljivo odgovorilo in jih zavrnilo že pritožbeno sodišče. Obramba zatrjuje, da obsojencu očitano kaznivo dejanje v opisu ni konkretizirano ter je zato izrek pomanjkljiv in s tem kršena obsojenčeva pravica do obrambe, vendar pa navedeno utemeljuje z odpiranjem dejanskih vprašanj, s čimer vsebinsko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, na podlagi katerega je sodišče ugotovilo protipravnost ravnanja obsojenca in njegov naklep, kar pa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati. Isto velja tudi za uveljavljano kršitev 17. člena ZKP, kjer obramba v bistvu izraža nestrinjanje z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem obsojenca sprejeli sodišči prve in druge stopnje ter s tem poskuša vzbuditi dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi.

4. Odgovor je bil posredovan tako obsojencu kot njegovim zagovornikom.

B. 5. Kršitev materialnega kazenskega zakona in kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidijo vložniki v tem, da v izreku ni konkretiziran očitek obravnavanega kaznivega dejanja. Ni namreč konkretizirano, na kakšen način naj bi obsojenec domnevnemu oškodovancu lažno prikazoval dejanske okoliščine in s čim naj bi ga spravil oziroma pustil v zmoti glede višine odškodnine. Tako iz izreka izhajajo zgolj abstraktni znaki, kot so lažno prikazovanje ter zamolčanje okoliščin, nenazadnje pa izrek nasprotuje tudi izpovedbi samega oškodovanca, ki prejema in podpisa poravnave s pravilnim zneskom ni zanikal, temveč ga je priznal.

6. Kot izhaja iz izreka sodbe je bil obsojenec spoznan za krivega, da je:

- „lažno prikazoval dejanske okoliščine … s tem, da je oškodovancu lažno prikazoval, da mu je zavarovalnica priznala odškodnino v višini 1.980,00 EUR …“ ter

- „da ga je pustil v zmoti … istočasno mu je zamolčal, da mu je zavarovalnica dejansko po poravnavi z dne 18. 11. 2009 priznala odškodnino v višini 3.800,00 EUR …“

- „s čimer ga je zavedel, da je v prepričanju, da je upravičen le do odškodnine v višini 1.980,00 EUR, to tudi od njega sprejel in ni preverjal resničnosti njegovih navedb ...“.

7. Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 se lahko stori z več izvršitvenimi oblikami, in sicer z lažnim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin ali pa storilec oškodovanca pusti v zmoti. Kaznivo dejanje goljufije bo storjeno, če bo storilec izpolnil že eno od alternativno določenih izvršitvenih oblik.

8. V konkretnem primeru je torej bil storilec spoznan za krivega, da je oškodovancu lažno prikazoval bistveno nižjo priznano odškodnino, kot mu jo je dejansko priznala zavarovalnica, tak očitek, da je oškodovancu zatrjeval, da mu je zavarovalnica priznala odškodnino v višini 1.980,00 EUR, ne pa v višini 3.800,00 EUR, kot je ustrezalo dejansko priznani odškodnini pa je tudi po stališču Vrhovnega sodišča dovolj konkretiziran očitek, saj tega inkriminiranega ravnanja sploh ni mogoče konkretizirati bolj kot je to storilo državno tožilstvo in po njem povzelo sodišče.

9. Nadaljnje trditve vložnikov, kjer sodišču očitajo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, oziroma nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, so prav tako neutemeljene. Iz izreka namreč izhaja, da je obsojenec oškodovancu zamolčal, da mu je zavarovalnica dejansko priznala odškodnino v višini 3.800,00 EUR, prav tako pa tudi, da je oškodovanec slepo verjel obdolžencu, da je upravičen le do odškodnine v višini 1.980,00 EUR, in resničnosti njegovih navedb ni nikjer preverjal. To pa ugotavlja tudi sodišče v obrazložitvi. Iz točke 6 prvostopenjske sodbe namreč jasno izhaja, da je oškodovanec kot starejša oseba, nevajena zavarovalniških poslov, obdolžencu, ki mu ga je priporočila njegova snaha, zaupal do te mere, da je podpisal vse listine, ki mu jih je v zvezi s tem predložil obsojenec, ne da bi preveril vsebino. Tako tudi ni zanikal, da bi podpisal poravnavo z dne 18. 11. 2009.

10. Ker je torej očitek konkretiziran, oziroma vsebuje konkretizacijo vseh elementov obravnavanega kaznivega dejanja, podano pa tudi ni nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, vložniki v tem delu z zahtevo za varstvo zakonitosti ne morejo biti uspešni.

11. Tudi z očitkom kršitve 17. člena ZKP vložniki izražajo le svoje nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami nižjih sodišč. Z navedbami, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo oziroma se je opredelilo zgolj pavšalno o tem, ali je oškodovanec prejel poravnavo na dom, da zagovora ne sprejema in ga šteje le kot del obdolženčeve obrambe, da v zavarovalniški spis vložena poravnalna ponudba s spremnim dopisom ne dokazujeta načina, kako sta bili dostavljeni oškodovancu, nadalje z izražanjem dvoma, ali je obsojenec prejel ponudbo na dom ali ne, z opozarjanji, da bi moralo sodišče vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje napraviti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne, ipd., vložnik namreč uveljavlja le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa pravnomočnih sodnih odločb z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Ker torej sodišče ni kršilo določb materialnega ali procesnega zakona, zahteva pa je podana tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče skladno z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Pri višini določene sodne takse pa je sodišče poleg obsojenčevih premoženjskih razmer ter zapletenosti te zadeve upoštevalo tudi Zakon o sodnih taksah in sicer tarifne številke 7113 in 71113.