Supreme Court dismisses request for legal protection regarding the 15-day deadline for home detention requests post-sentence. The court rules that the 15-day deadline for home detention requests does not apply after the sentence has been served, unlike the 15-day deadline for weekend detention requests which can be filed even after the sentence has been served. The court finds that the different statutory provisions for weekend detention and home detention justify the distinction in filing deadlines, and the defendant's constitutional rights were not violated by this difference. The court also exempts the defendant from paying court fees due to their financial circumstances. The court dismisses the request for legal protection regarding the 15-day deadline for home detention requests post-sentence. The court rules that the 15-day deadline for home detention requests does not apply after the sentence has been served, unlike the 15-day deadline for weekend detention requests which can be filed even after the sentence has been served. The court finds that the different statutory provisions for weekend detention and home detention justify the distinction in filing deadlines, and the defendant's constitutional rights were not violated by this difference. The court also exempts the defendant from paying court fees due to their financial circumstances.

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

[JEDRO]

Že iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 6547/2011, na katero se vložniki sklicujejo, je jasno razvidno, da se določba drugega odstavka 129.a člena ZKP razlaga v kontekstu specialnih določb četrtega in tretjega odstavka 12. člena ZIKS-1, iz katerih izrecno izhaja, da lahko obsojenec vloži po pravnomočnosti sodbe predlog za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna tudi v primeru, ko že prestaja kazen zapora. Take izrecne določbe 12.a člen ZIKS-1 nima, niti v določbah 129.a člena ZKP ali 86. člena KZ-1 ni mogoče zaslediti pravnih podlag, ki bi omogočale razlago prekluzivnosti petnajstdnevnega roka iz drugega odstavka 129.a člena ZKP, na način, kot ga predlagajo zagovorniki obsojenca, torej da bi obsojenec lahko vložil predlog za nadomestitev izvršitve kazni zapora s hišnim zaporom, tudi še v času, ko bi bil obsojenec že na prestajanju kazni zapora in to po preteku petnajstdnevnega roka po pravnomočnosti sodbe. Zaradi take različne ureditve alternativnih možnosti prestajanja kazni zapora, obsojencu niso bile kršene v predhodni točki citirane ustavne pravice; razlikovanja pri odločanju o predlogih obsojencev o alternativnih oblikah prestajanja kazni zapora, izhajajo namreč že iz razlogov in pogojev, ki morajo biti izpolnjeni pri odločanju o takih predlogih in so razvidni že iz določb tretjega in četrtega odstavka 86. člena KZ-1. V prvem primeru (prestajanje kazni zapora z zaporom ob koncu tedna) se upošteva predvsem možnost, da obsojenec še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma; v drugem primeru (izvršitev kazni zapora s hišnim zaporom) pa se presoja zlasti nevarnost obsojenca, možnost ponovitve dejanja, osebne, družinske in poklicne razmere obsojenca v času izvrševanja kazni ter tudi, če je zaradi bolezni, invalidnosti ali ostarelosti kazen treba in jo je mogoče izvrševati v ustreznem javnem zavodu. Navedeni različni razlogi, pogoji in okoliščine, ki jih je treba pri odločanju o navedenih predlogih upoštevati, dovolj jasno kažejo na to, da je zakonodajalec utemeljeno vzpostavil razlikovanja tudi v samih postopkih odločanja o predlogih za alternativne oblike prestajanja kazni zapora.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma citiranim sklepom odločilo, da se predlog zagovornikov obsojenega S. R. za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom kot prepozen zavrže. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

2. Zoper pravnomočni sklep so zagovorniki obsojenca vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri so uvodoma navedli, da jo vlagajo zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlagali so, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se obsojencu preostanek kazni zapora spremeni v hišni zapor ali pa podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje.

3. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec podal obrazloženo mnenje, da zahteva ni utemeljena, ker sta oba izpodbijana sklepa povsem zakonita in pravilna. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovim zagovornikom, ki so v izjavi vztrajali pri navedbah iz zahteve, ocenili odgovor vrhovnega državnega tožilca kot pavšalen in ponovili predlog, da se izpodbijani sklep spremeni oziroma razveljavi.

4. V zahtevi za varstvo zakonitosti se vložniki najprej sklicujejo na materialnopravno ureditev hišnega zapora v 86. členu KZ-1 in procesnopravno ureditev hišnega zapora v 129.a členu ZKP in 12.a členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1). Kljub taki zakonski ureditvi hišnega zapora menijo, da sodna praksa ni enotna, pri čemer se sklicujejo na stališče zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 6547/2011, po katerem rok za vložitev predloga za alternativno izvršitev kazni zapora iz drugega odstavka 129.a člena ZKP (petnajst dni po pravnomočnosti sodbe), velja le v primeru vložitve predloga pred nastopom kazni, ne pa v primeru, ko je obsojenec že nastopil kazen zapora.

Tudi iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 54035/2012 z dne 13. 10. 2015, ko je razlagalo določbi tretjega in četrtega odstavka 12. člena ZIKS-1, izhaja, da je predlog za nadomestno izvrševanje zapora mogoče vložiti večkrat. Čeprav vložniki ugotavljajo, da obstaja razlika med ureditvijo po 12. členu ZIKS-1 (izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna) in po 12.a členu ZIKS-1 (izvršitev kazni zapora s hišnim zaporom), menijo, da ni logično, da bi časovna omejitev petnajst dni po pravnomočnosti sodbe za vložitev predloga za alternativno prestajanje kazni zapora, veljala le za primere po 12.

členu in ne tudi po 12.a členu ZIKS-1. Taka ureditev bi bila arbitrarna in neutemeljena, upoštevaje pri tem, da gre pri hišnem zaporu za manj huda kazniva dejanja (odrediti ga je mogoče le za kazniva dejanja za katera je izrečena kazen do devet mesecev zapora), poleg tega pa je iz 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) razvidno, da je taka odreditev tudi smotrna, ko je zaradi bolezni, invalidnosti ali ostarelosti obsojenca kazen treba in jo je mogoče izvrševati v ustreznem javnem zavodu. Za tak primer gre tudi pri obsojencu, ki ima hude zdravstvene težave (prav zato mu je bilo prestajanje kazni zapora prekinjeno z odločbo direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana), a mu petnajstdnevni rok po 129.a členu ZKP dejansko odvzema možnost nadomestitve prestajanja kazni zapora s hišnim zaporom.

Z zavrženjem predloga za nadomestno izvršitev kazni zapora in nadaljnjo zavrnitvijo pritožbe, naj bi se obsojencu kršilo 1) načelo sorazmernosti iz 2. člena Ustave RS (ker petnajstdnevni rok za vložitev takega predloga pomeni prekratek interval po pravnomočnosti sodbe), 2) načelo enakopravnosti iz 14. člena Ustave RS in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (ker je pri „vikend zaporu“ še možnost vložitve predloga tudi še po nastopu kazni zapora), 3) prepoved mučenja po 18. členu Ustave RS (ker gre za nečloveško ravnanje z obsojencem, glede na njegovo slabo zdravstveno stanje – rak limfatičnega sistema) in 4) spoštovanje obsojenčeve osebnosti ter dostojanstva v kazenskem in z njimi povezanimi postopki po 21.

členu Ustave RS.

5. Stališče zagovornikov obsojenca, da bi se moralo določbo o petnajstdnevnem roku iz drugega odstavka 129.a člena ZKP razlagati v povezavi z 12.a členom ZIKS-1 (izvršitev kazni zapora s hišnim zaporom) na enak način kot v povezavi z 12. členom ZIKS-1 (izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna), je neutemeljena in je tudi v nasprotju s citiranima določbama ZIKS-1, ki na različna načina urejata izvršitvi teh dveh možnih, različnih, alternativnih načinov prestajanja kazni zapora. Že iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 6547/2011, na katero se vložniki sklicujejo, je jasno razvidno, da se določba drugega odstavka 129.a člena ZKP razlaga v kontekstu specialnih določb četrtega in tretjega odstavka 12.

člena ZIKS-1, iz katerih izrecno izhaja, da lahko obsojenec vloži po pravnomočnosti sodbe predlog za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna tudi v primeru, ko že prestaja kazen zapora. Take izrecne določbe 12.a člen ZIKS-1 nima, niti v določbah 129.a člena ZKP ali 86. člena KZ-1 ni mogoče zaslediti pravnih podlag, ki bi omogočale razlago prekluzivnosti petnajstdnevnega roka iz drugega odstavka 129.a člena ZKP, na način, kot ga predlagajo zagovorniki obsojenca, torej da bi obsojenec lahko vložil predlog za nadomestitev izvršitve kazni zapora s hišnim zaporom, tudi še v času, ko bi bil obsojenec že na prestajanju kazni zapora in to po preteku petnajstdnevnega roka po pravnomočnosti sodbe.

Zaradi take različne ureditve alternativnih možnosti prestajanja kazni zapora, obsojencu niso bile kršene v predhodni točki citirane ustavne pravice; razlikovanja pri odločanju o predlogih obsojencev o alternativnih oblikah prestajanja kazni zapora, izhajajo namreč že iz razlogov in pogojev, ki morajo biti izpolnjeni pri odločanju o takih predlogih in so razvidni že iz določb tretjega in četrtega odstavka 86. člena KZ-1. V prvem primeru (prestajanje kazni zapora z zaporom ob koncu tedna) se upošteva predvsem možnost, da obsojenec še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma; v drugem primeru (izvršitev kazni zapora s hišnim zaporom) pa se presoja zlasti nevarnost obsojenca, možnost ponovitve dejanja, osebne, družinske in poklicne razmere obsojenca v času izvrševanja kazni ter tudi, če je zaradi bolezni, invalidnosti ali ostarelosti kazen treba in jo je mogoče izvrševati v ustreznem javnem zavodu.

Navedeni različni razlogi, pogoji in okoliščine, ki jih je treba pri odločanju o navedenih predlogih upoštevati, dovolj jasno kažejo na to, da je zakonodajalec utemeljeno vzpostavil razlikovanja tudi v samih postopkih odločanja o predlogih za alternativne oblike prestajanja kazni zapora.

6. Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijanem sklepu niso bile ugotovljene zatrjevane kršitve določb kazenskega zakona, niti določb kazenskega postopka, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

7. Glede na gmotne razmere obsojenca, razvidne iz njegovih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, je bilo odločeno, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.