Appeal dismissed; challenging factual findings in small value disputes is not a valid appeal reason under ZPP. Appeal dismissed; challenging factual findings in small value disputes is not a valid appeal reason under ZPP.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Izpodbijanje dejanskih ugotovitev in dokazne ocene sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 161616/2013 z dne 11. 10. 2013 ohranilo v veljavi v prvem odstavku izreka v celoti, v tretjem odstavku pa glede naložitve plačila 91,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2013 do plačila, v presežku pa ga je spremenila tako, da je višji stroškovni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 8 dni tožeči stranki povrne 647,00 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se je pritožila tožena stranka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Iz razlogov izpodbijane sodbe (6. točke obrazložitve) izhaja, da sta pravdni stranki dne 29. 12. 2012 sklenili pogodbo o poslovnem sodelovanju (v nadaljevanju Pogodba), s katero sta se dogovorili, da bo tožeča stranka za toženo stranko opravljala strokovna opravila za izvajanje toženkine dejavnosti, zagotavljala prostore in podporo pri sejah nadzornega sveta ter skupščin, in drugo. Strokovna opravila so se po Pogodbi nanašala predvsem na izterjavo terjatev, finance, računovodstvo, administrativno tajniške posle, arhiviranje in druga strokovna opravila po nalogu naročnika (1. člen Pogodbe). Hkrati sta se dogovorili, da bo tožeča stranka upravičena do nadomestila v pavšalnem znesku 3.000,00 EUR (davek na dodano vrednost ni bil vključen v to ceno) mesečno (prvi odstavek 3. člena Pogodbe).

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je takšen zapis skladen z besedilom priložene Pogodbe, zato so očitki pritožnice o kršitvi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeni. V kolikor pa pritožnica t. i. protispisnost vidi v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (kjer sodišče prve stopnje razlaga 1. člen Pogodbe), pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožena stranka na ta način de facto ne uveljavlja kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč zmotno uporabo materialnega prava in to utemeljeno. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje pritožnici, da je v 1. členu Pogodbe jasno zapisano, da je bil nalog naročnika (tožene stranke) predviden samo za „druga strokovna opravila“ (5. alineja), ne pa za vsa našteta opravila v 1. do 4. alineji 1. člena Pogodbe. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno zmotno zaključilo, da bi morala tožena stranka tožeči stranki dati nalog za opravo pogodbeno dogovorjenih storitev. Česa takega tudi tožeča stranka ni zatrjevala in drži pritožbena navedba, da je v tem smislu sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago pravdnih strank.

8. Kljub temu navedeno ni vplivalo na pravilnost odločitve v izpodbijani sodbi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (na katere je pritožbeno sodišče vezano) namreč izhaja, da je tožeča stranka v mesecu maju 2013 toženi stranki zagotovila prostore in zanjo opravljala storitve arhiviranja. Takšno dejansko stanje pa tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeči stranki daje upravičenje do vtoževanega zneska. Med pravdnima strankama je bilo namreč dogovorjeno, da bo tožeča stranka za svoje delo (torej tudi za zagotavljanje prostora in arhiviranje, prim. 1. člen Pogodbe) upravičena do nadomestila v pavšalnem znesku 3.000,00 EUR mesečno oziroma 3.600,00 EUR z vključenim DDV (prim. prvi odstavek 3. člena Pogodbe).

9. Navedbe, da bi bila tožeča stranka upravičena do plačila pavšalnega nadomestila le, če bi opravila vse pogodbeno dogovorjene storitve, tožena stranka prvič podaja šele v pritožbi(1), kar je prepozno in zato neupoštevano (prim. 451., 452. in 453. člen ZPP). Pritožbeno sodišče le pripominja, da takšnega stališča tudi sicer vsebina Pogodbe ne potrjuje in kar je tudi logično, saj so storitve v Pogodbi tako splošno in primeroma opisane, da že pojmovno ni mogoče opraviti vseh storitev, saj niti ni jasno, katere vse naj bi to bile. Da tožeča stranka katere od storitev ni opravila, čeprav bi ji tožena stranka to naročila, pa tožena stranka niti ni zatrjevala.

10. Navedbe, s katerimi pritožnica izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v mesecu maju 2013 za toženo stranko opravljala storitve arhiviranja (konkretno, da ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s tem sploh ni, ker se sodišču le zdi, da je bila ta storitev opravljena; da tožeča stranka za zatrjevano arhiviranje ni predložila nobenega listinskega dokaza, ki bi izkazoval, kaj naj bi sploh prevzela v arhiviranje) pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja in dokazne ocene sodišča prve stopnje, kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člen ZPP). Pritožbeno sodišče se zato tudi do teh navedb ni posebej opredeljevalo.

11. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da tožeča stranka do vtoževanega zneska ni upravičena, ker v mesecu maju 2013 za toženo stranko naj ne bi opravila nobenih pogodbeno dogovorjenih storitev.