Appeal dismissed; court holds auction not mandatory when written offers yield valid prices under insolvency law.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Zakon ne določa, da bi bila prodaja na podlagi javne dražbe prioritetnejši način prodaje, saj daje možnost izbire med enim ali drugim načinom prodaje. Oba načina sta transparentna. Prav tako je pri obeh mogoče iztržiti najvišjo prodajno ceno. Ni namreč mogoče posplošeno trditi, da so pri pisnih ponudbah ponudniki bolj zadržani pri ceni, ki jo ponujajo, ter da takšen način prodaje daje boljše rezultate. V kolikor obstaja resen namen za nakup premoženja, ki je predmet prodaje, je tudi ponujena cena temu ustrezna, lahko tudi višja od tržne cene.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o prodaji dolžnikovega premoženja parc. št. 1/0 k. o. X (ID znak: ...) odločilo tako: prodaja se opravi na podlagi zavezujočega zbiranja ponudb, izhodiščna cena se določi v višini 138.000,00 EUR, varščina pa v višini 13.800,00 EUR.

2. Upnik N. d.o.o. je zoper sklep pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v prvem odstavku 329. člena določa, da se pogodba o prodaji premoženja stečajnega dolžnika lahko sklene samo na podlagi javne dražbe ali zavezujočega zbiranja ponudb, če ni v četrtem odstavku tega člena (ki velja za primer, če sta bila javna dražba ali postopek zavezujočega zbiranja ponudb neuspešna) drugače določeno. Zakon torej ne določa, da bi bila prodaja na podlagi javne dražbe prioritetnejši način prodaje, saj daje možnost izbire med enim ali drugim načinom prodaje. Oba načina sta transparentna. Prav tako je pri obeh mogoče iztržiti najvišjo prodajno ceno. Ni namreč mogoče posplošeno trditi, da so pri pisnih ponudbah ponudniki bolj zadržani pri ceni, ki jo ponujajo ter da takšen način prodaje daje boljše rezultate. V kolikor obstaja resen namen za nakup premoženja, ki je predmet prodaje, je tudi ponujena cena temu ustrezna, lahko tudi višja od tržne cene.

5. Tudi neuspešnost prve prodaje na podlagi zavezujočega zbiranja ponudb ne kaže na neprimernost takšnega načina prodaje. V kolikor prodaja za kupce ni zanimiva, interesentov tudi v primeru objavljene javne dražbe ne bo.

6. Pritožnik ne pove, zakaj naj bi bila prodaja na javni dražbi v konkretnem primeru bolj primeren način prodaje in zakaj naj bi le takšen način privabil potencialne kupce, temveč le posplošeno trdi, da način prodaje na podlagi zavezujočega zbiranja ponudb za prodajo nepremičnine, ki je predmet izpodbijanega sklepa, ni primeren, kar samo po sebi, kot je razvidno iz zgoraj navedenega, ne velja.

7. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri obrazložilo, zakaj je zavezujoče zbiranje ponudb v danem primeru primeren način prodaje. Pritožnik pa ni navedel niti enega tehtnega argumenta ali dejstva, na podlagi katerega bi bilo mogoče zaključiti, da bi prav prodaja z javno dražbo privabila potencialne kupce (ki jih zaenkrat očitno ni), čeprav je trditveno in dokazno breme o tem na njegovi strani.

8. Očitki pritožnika se ob povedanem izkažejo kot neutemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan noben od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).