Appeal dismissed; court cannot consider new facts regarding seized goods for court fee exemption. The court ruled that the appellant failed to prove inability to pay court fees. The court held that total exemption is not possible for legal entities. The court rejected the appeal based on insufficient evidence of financial hardship. The court emphasized that new facts cannot be introduced in the appeal stage. The court confirmed the first-instance decision denying full fee exemption. The court noted that partial exemption is the only option for businesses. The court found no procedural violations in the first-instance ruling. The court stated that the appellant did not meet the burden of proof. The court concluded that the appeal was unfounded and dismissed it.

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

[JEDRO]

Pritožbene trditve tožeče stranke o tem, da nima blaga, ki je bilo zarubljeno v navedeni sodni poravnavi, in ki ga posledično ne more prodati in pridobiti denarnih sredstev, je novo dejstvo, ki ga sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ne sme upoštevati. Sodišče druge stopnje se tudi strinja z razlogi v izpodbijanem sklepu, da tožeča stranka ni zmogla trditvene podlage v zvezi s pravno odločilnim dejstvom, v kolikšnem delu bi bila sposobna plačati sodno takso. Celotna oprostitev sodne taksa za gospodarsko družbo namreč ni mogoča.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za redni postopek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je plačilo sodne takse za redni postopek odložilo tako, da je dolžna plačati sodno takso za redni postopek v roku 15 dni od vročitve končne odločbe v tem postopku (II. točka izreka). Kot bistvene razloge za svojo odločitev je sodišče prve stopnje navedlo, da tožeča stranka ni v postopku dokazala, da nima sredstev za plačilo takse ter jih tudi ne more zagotoviti takoj niti jih ne bo mogla zagotoviti do izdaje odločbe. Le z računovodskimi izkazi slednjega ne more dokazati. Tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu, ker bi morala zatrjevati, kako bi plačilo takse ogrozilo njeno dejavnost. V skladu s četrtim v zvezi z drugim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) bi lahko bila le delno oproščena plačila sodne takse za redni postopek.

2. Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila in smiselno uveljavljala pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter jo oprosti plačila sodne takse za redni postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je sodišču predložila izjavo o premoženjskem stanju (redna št. 6). Svojo izjavo je dopolnila (trditvena podlaga) le s podatkom o trenutnem stanju družbe in sicer, da ima od 16. 11. 2015 blokiran transakcijski račun. Zato ne more opravljati nobenih transakcij. V pritožbi je slednje dejstvo le ponovila in ga dopolnila, da ji je posledično zaradi blokiranega računa onemogočeno poslovanje, da ne more kupovati blaga, izvajati svoje dejavnosti, to je distribucije blaga. Zarubljeno ji je bilo tudi blago po sodni poravnavi v pravdni zadevi pod opr. št. III Pg 1420/2015 z dne 12. 1. 2016.

5. Pritožbene trditve tožeče stranke o tem, da nima blaga, ki je bilo zarubljeno v navedeni sodni poravnavi, in ki ga posledično ne more prodati in pridobiti denarnih sredstev, je novo dejstvo, ki ga sodišča druge stopnje v pritožbenem postopku ne sme upoštevati. Tožeča stranka niti ni zatrjevala, zakaj ga brez svoje krivde ni mogla navesti do konca postopka odločanja o oprostitvi plačila sodne takse (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Sodišče druge stopnje se tudi strinja z razlogi v izpodbijanem sklepu, da tožeča stranka ni zmogla trditvene podlage v zvezi s pravno odločilnim dejstvom, v kolikšnem delu bi bila sposobna plačati sodno takso. Celotna oprostitev sodne taksa za gospodarsko družbo namreč ni mogoča (četrti v zvezi z drugim odstavkom 11. člena ZST-).

6. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350., 366. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

7. Sodišče druge stopnje le še pripominja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki plačilo sodne takse za redni postopek odložilo (II. točka izreka), tako, da bo lahko do konca postopka pred sodiščem prve stopnje pridobila sredstva za plačilo sodne takse. S tem ji je bilo omogočeno uveljavljanje njenih pravic v tem gospodarskem sporu.