Appeal allowed; bankruptcy court ruling voided due to mismatch between claim declaration and enforcement title.
Legislator summary
AI generatedThe higher court granted the appeal and voided the first-instance court's ruling regarding the assignment of the claim to the plaintiff. The core issue was a significant discrepancy between the data in the creditor's claim declaration and the submitted enforcement title, creating uncertainty about the exact amount and scope of the claim. Consequently, the court could not definitively determine which portion of the claim required legal action, necessitating a remand for a fresh examination.
Legislator headnote
AI generateds. 121 ZFPPIPP; s. 354, 365, 366 ZPP: When a creditor's claim declaration contains material inconsistencies with the underlying enforcement title regarding the amount or scope, the court must carefully assess the specific parts where the enforcement title is established versus where it is not, and if the declaration is too vague to allow a definitive ruling, the decision must be annulled and the case remanded for a new proceeding to determine the proper assignment of the claim.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča v izpodbijanem delu 1. točke izreka v delu, ki se nanaša na napotitev na tožbo glede prijavljene terjatve pritožnika, razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
[JEDRO]
Iz tega pa je razvidno, da se podatki iz prijave ne ujemajo s predloženim izvršilnim naslovom, zaradi česar bo potreba skrbna presoja, v katerem delu je upnik izkazal obstoj izvršilnega naslova, v katerem delu pa ne in koga je treba napotiti na tožbo glede te terjatve oziroma dela te terjatve.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v njegovi 1. točki izreka o priznanih in prerekanih terjatvah ter o tem, kdo mora v drugem postopku uveljaviti zahtevek za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja prerekanih terjatev, odločilo tako, kot je navedeno v končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 25. 1. 2016 (p.d. 38), ki je sestavni del tega izreka in je bil objavljen hkrati z objavo tega sklepa.
2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da je že v prijavi terjatev navedel, da njegova terjatev temelji na pravnomočnem sklepu o izvršbi, torej na izvršilnem naslovu. Zato bi morala biti na tožbo napotena upraviteljica.
3. Upraviteljica se je o pritožbi izjavila.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Sodišče prve stopnje je z obvestilom z dne 25. 1. 2016 (procesno dejanje – PD 37) upraviteljico pozvalo na predložitev končnega seznama preizkušenih terjatev, v katerem naj upošteva tudi odločitev sodišča prve stopnje o tem, da se za ugotovitev obstoja prerekane terjatve odloči tako, da se glede terjatve pod zap. št. 9 na tožbo napoti upnika, torej pritožnika. Upraviteljica je sledila odločitvi sodišča prve stopnje, to pa v izpodbijanem sklepu ni razložilo, zakaj je tako odločitev sprejelo. Ta sklep je zato obremenjen s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, saj sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti.
6. Višje sodišče pri tem ugotavlja, da zadeva vendarle ni tako jasna, kot meni upnik. Tako prijava terjatve kot tudi njena dopolnitev, ki je bila vložena po objavi osnovnega seznama preizkušenih terjatev, sta namreč izredno pomanjkljivi. Iz prijave terjatve (PD 23) izhaja le, da se upnik sklicuje na to, da njegova terjatev temelji na pravnomočnem sklepu o izvršbi z dne 21. 11. 2006, ki je postal pravnomočen 12. 12. 2006. Upnik je predložil sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v katerem je sodišče dolžniku naložilo v plačilo v predlogu za izvršbo navedeno terjatev, dovolilo predlagano izvršbo in odmerilo upnikove stroške na 14.300,00 SIT (preračunano to znaša 59,67 EUR). Iz predloženega predloga za izvršbo pa izhaja, da je terjatev znašala 379.888,28 SIT, kar znaša 1.585,25 EUR, v plačilo pa so bile naložene tudi zakonske zamudne obresti za čas od 31. 8. 2006 do plačila in izvršilni stroški z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva izdaje sklepa o izvršbi. V prijavi terjatve upnik zatrjuje, da njegova terjatev na dan začetka postopka osebnega stečaja znaša skupaj 3.418,50 EUR, in sicer glavnica znaša 1.509,08 EUR, zamudne obresti 1.772,02 EUR in stroški 137,40 EUR, pri čemer upnik ni predložil obračuna obresti. Iz tega pa je razvidno, da se podatki iz prijave ne ujemajo s predloženim izvršilnim naslovom, zaradi česar bo potreba skrbna presoja, v katerem delu je upnik izkazal obstoj izvršilnega naslova, v katerem delu pa ne in koga je treba napotiti na tožbo glede te terjatve oziroma dela te terjatve. Kakšno dopolnjevanje prijave terjatve sicer ni mogoče, vendar pa višje sodišče ocenjuje, da bi s tem, ko bi ob tako nejasni prijavi terjatve, samo prvo odločalo o tem, strankam vzelo možnost pritožbe zoper sklep o preizkusu v tem delu. Zato o zadevi ni samo odločilo, temveč je sklep v izpodbijanem delu razveljavilo (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, oba pa v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), da bo to ponovno odločilo o tem, koga je treba napotiti na tožbo.
Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.