Appeal dismissed; Constitutional Court ruling on ZST-1 does not apply to legal persons seeking tax exemption.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Odločba Ustavnega sodišča o neskladnosti prvega odstavka 11. člena ZST-1 z Ustavo se na pravne osebe ne nanaša.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za taksno oprostitev z dne 3. 12. 2015 (I. točka izreka) in tožeči stranki izdalo plačilni nalog, da sodno takso v znesku 621,00 EUR plača v 15 dneh po pravnomočnosti tega sklepa na račun, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožila tožeča stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožečo stranko v celoti oprosti plačila sodnih taks, podrejeno pa jo delno oprosti plačila sodnih taks, stroške pa odmeri v breme tožene stranke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je iz priložene izjave o premoženjskem stanju ugotovilo, da ima tožeča stranka sredstva v višini 68.482,00 EUR in prav toliko obveznosti do virov sredstev, da posluje z bilančno izgubo v višini 35.250,00 EUR in ima negativni čisti poslovni izid obračunskega obdobja v višini 8.331,00 EUR, v zadnjih treh mesecih pa je imela prilive na transakcijski račun, kar kaže na njeno likvidnost. Ker se do svojega premoženjskega stanja ni opredelila, iz bilance stanja pa izhaja, da ima opredmetena osnovna sredstva (36.971,00), zaloge (8.786,00 EUR), kratkoročna posojila (4.041,00 EUR), kratkoročne poslovne terjatve (8.765,00 EUR) in denarna sredstva (9.919,00 EUR), je, upoštevajoč višino sodne takse (621,00 EUR), sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka razpolaga z zadostnim premoženjem, da taksno obveznost lahko izpolni brez ogrožanja svoje dejavnosti.

5. Skladno z 11. členom Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 63/2013 z dne 26. 7. 2013, vključujoč ZST-1B) lahko sodišče stranko, ki je pravna oseba ali podjetnik posameznik, glede plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, delno oprosti plačila taks(1), oziroma ji odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če stranka nima sredstev za plačilo in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi in tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1). Pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1), kar sodišče ugotovi na podlagi podatkov, ki jih je v skladu z drugim in tretjim odstavkom 12. člena ZST-1 dolžna navesti stranka, ki prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

6. Tožeča stranka v pritožbi povzema premoženjsko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in trdi, da podatki izhajajo iz bilanc za leto 2014, tožeča stranka pa z aktualnimi računovodskimi podatki za leto 2015 še ni razpolagala. Vendar pritožnica tudi s sklicevanjem na drastično poslabšanje poslovanja v letu 2015 ne more biti uspešna. Gornja ugotovitev sodišča prve stopnje o finančnem in premoženjskem stanju temelji namreč na tistih računovodskih izkazih, ki so bili sodišču prve stopnje dostopni na dan odločanja o predlogu tožeče stranke(2). Ob tem višje sodišče zgolj še dodaja, da je tožeča stranka ob vložitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks (7. 12. 2015) ne glede na računovodske evidence (po podatkih Ajpes) gotovo sama razpolagala z določenimi finančnimi in premoženjskimi podatki o svojem poslovanju za leto 2015. Nadaljnje pritožbene trditve glede finančnega stanja po avgustu 2015 zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku).

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015, ki velja tudi za pravne osebe. Z odločbo U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014 je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 v neskladju z Ustavo v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. S kasnejšo odločbo, na katero se sklicuje pritožnica, pa je nadalje ugotovilo še, da je prvi odstavek 11. člena ZST-1 (tudi v preostalem delu, torej tudi če stranka ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi prejela denarno socialno pomoč) v neskladju z Ustavo. Obe odločbi se torej nanašata na prvi odstavek 11. člena ZST-1, ki pa se v obravnavanem primeru ne uporablja, saj je tožeča stranka pravna oseba.

8. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje tudi na omejitev pravice do sodnega varstva. Ustava RS ne zagotavlja brezplačnega sodnega varstva pravic. Sodne takse predstavljajo obvezno dajatev, katere namen je v tem, da stranke krijejo del stroškov, ki nastanejo zaradi dela sodišča in so torej predpisane predvsem zaradi fiskalnih razlogov in za zagotavljanje ekonomičnosti postopka ter procesne discipline(3). Prek določb drugega poglavja Zakona o sodnih taksah (ZST-1) o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu taks pa je pravica do sodnega varstva zagotovljena tistim, ki zgoraj navedene zakonske kriterije za oprostitev plačila taks izpolnjujejo. S stališčem sodišča prve stopnje, da to za toženo stranko ne velja, se višje sodišče strinja.

9. Po ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Taksna oprostitev v celoti zato ni mogoča.

Op. št. (2): Tako tudi VSL sklep I Cpg 1600/2015 z dne 16. 12. 2015.

Op. št. (3): prim. sklep Ustavnega sodišča RS št. U-I-276/09, Up 1332/09 z dne 11. 11. 2010