Appeal dismissed; possession protection barred on public roads; amendment rejected for missing statutory time limits.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Na javnem dobru ni mogoče pridobiti posesti in zaradi tega ni mogoče zahtevati posestnega varstva.

Ker je mogoče posestno varstvo zahtevati v subjektivnem roku 30 dni in objektivnem roku 1 leta, mora sodišče v primeru spremembe tožbe ugotoviti ali je vložena v okviru tega roka, ne pa presojati ali gre za spremembo tožbe v smislu čl. 191 ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim so tožniki zahtevali ugotovitev, da je toženec motil tožnike pri normalni uporabi poti na parc.št. 2794/1 z vsemi stroji in vozili s tem, da je dne 27.7.1991 zvečer na že postavljeno betonsko ograjo višine 0,30 do 0,40 m na svoji parceli 2794/2 postavil 14 železnih stebričkov preko dovoljene višine 0,60 m.

Nadalje je zavrnilo zahtevek na znižanje stebričkov na 0,60 m2 ter zahtevek glede bodočih posegov in ravnanj. Spremembo tožbe z dne 9.9.1992 je zavrglo. V posledici take odločitve je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 14.400,00 SIT.

Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi tožeča stranka navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje meritorno odločiti o modificiranem zahtevku z dne 9.9.1992, saj z modifikacijo zahtevka ni spreminjala istovetnosti zahtevka oziroma terjala kaj drugega kot v prvotno postavljenem zahtevku temveč je le na drugačen način opisala isto dejansko stanje. Ker je sodišče v dokaznem postopku ugotovilo kakšna je normalna uporaba poti po parceli št. 294/1 bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi že prvotno postavljenemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Ob nesporni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da predstavlja parc.št. 2794/1 k.o. B. javno pot in ob tem, ko tožeča stranka zahteva posestno varstvo na tej javi poti je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je javna pot javno dobro, na katerem ni mogoče pridobiti posesti in tožeča stranka tudi ne more zahtevati posestnega varstva. Pravilna pa je tudi odločitev prvega sodišča, ko je zavrglo spremembo tožbe z dne 9.9.1992. Trditev tožeče stranke v pritožbi, da ni spreminjala tožbenega zahtevka, temveč, da gre samo za njegovo preciziranje je neutemeljena, saj v spremenjenem tožbenem zahtevku tožeča stranka spreminja objekt posestnega varstva. V prvotni tožbi je zahtevala posestno varstvo na parceli 2794/1, v spremembi tožbe pa varstvo služnostne pravice voženj in posest odlaganja snega na parceli 2794/2, to je povsem nekaj drugega kot v prvotni tožbi. Ker je od motilnega dejanja (27.7.1991) pa do spremembe tožbe (9.9.1992) potekel tako subjektni (30 dni) kot objektivni rok (1 leto) za vložitev tožbe zaradi motenja posesti (čl. 77 ZTLR), ki je prekluzivne narave in je pravilna odločitev sodišča prve stopnje tudi glede zavrženja spremenjenega tožbenega zahtevka iz navedenih razlogov in ne iz razlogov po čl. 191 ZPP (pogoji za spremembo tožbe) kot med drugim navaja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Ker na pravočasnost vložitve tožbe pazi sodišče po uradni dolžnosti je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ko je zavrglo spremembo tožbe zaradi tega, ker je bila vložena po izteku zakonsko določenega roka. Na pravilnost take odločitve na vpliva okoliščina, ali se je toženec spustil v obravnavanje stvari in ali je bil izveden obsežen dokazni postopek kot zmotno trdi tožeča stranka v pritožbi.

V čem je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje pritožba ne pove, niti ne predlaga kakšne nove dokaze in to uveljavljani pritožbeni razlog ni podan.

Ker sodišče prve stopnje tudi ni bistveno kršilo določil postopka iz 354/2 ZPP, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (čl. 365/2 ZPP) je bilo pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi pravilen sklep sodišča prve stopnje (čl. 380 tč. 2 ZPP).