Administrative court dismisses tax enforcement suspension claim due to non-compliance with statutory payment deferral conditions.
Legislator summary
AI generatedThe administrative court dismissed the taxpayer's lawsuit seeking to suspend tax enforcement proceedings. The taxpayer argued they were unable to pay due to blocked accounts and potential business collapse, but failed to meet the specific conditions for payment deferral under the Tax Procedure Act. The court ruled that since the taxpayer did not satisfy the statutory requirements for a payment extension, the tax authority correctly rejected the request for temporary suspension of enforcement actions.
Legislator headnote
AI generated154. člen ZDavP-2; 87. člen ZDavP-2: A tax authority may suspend tax enforcement proceedings only when a payment deferral or installment plan is granted to the debtor; if such conditions are not met, the authority is not obligated to suspend enforcement ex officio.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedFull text
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
[JEDRO]
Ker 154. člen ZDavP-2 določa, da davčni organ s sklepom zadrži že začeti postopek davčne izvršbe za čas, ko je dolžniku dovoljen odlog oziroma obročno plačilo davka, tožnik pa tega pogoja ne izpolnjuje, je davčni organ prošnjo za začasno ustavitev davčne izvršbe zavrgel. Obenem pa tudi niso izpolnjeni pogoji za odložitev izvršbe po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 87. člena ZDavP-2, ki določa, da davčni organ uradoma do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Prvostopni davčni organ je vlogo tožnika za odložitev davčne izvršbe z izpodbijanim sklepom zavrgel.
2. Iz razlogov sklepa sledi, da je tožnik vložil prošnjo za odložitev izvršitve davčne izvršbe po sklepu o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva št. DT 4934-58252/2014-1 07-3401-00 z dne 15. 10. 2014 do odločitve organa druge stopnje. Ker 154. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) določa, da davčni organ s sklepom zadrži že začeti postopek davčne izvršbe za čas, ko je dolžniku dovoljen odlog oziroma obročno plačilo davka, tožnik pa tega pogoja ne izpolnjuje, je davčni organ prošnjo za začasno ustavitev davčne izvršbe zavrgel. Obenem pa po oceni davčnega organa tudi niso izpolnjeni pogoji za odložitev izvršbe po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 87. člena ZDavP-2, ki določa, da davčni organ uradoma do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi.
3. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa ugotavlja, da so pavšalni in da jih tožnik posebej ne utemeljuje, medtem ko sam po skrbnem pregledu izpodbijanega sklepa ni ugotovil očitanih kršitev zakona in Ustave ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Kolikor tožnik v pritožbi ponavlja prošnjo za odložitev izvršitve sklepa, ki jo je podal skupaj s pritožbo zoper sklep o izvršbi, pa drugostopni organ pojasni, da se v konkretnem primeru ne odloča o odlogu oziroma obročnem plačevanju davčnega dolga, temveč se presoja le pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.
4. Tožnik vlaga tožbo na odpravo izpodbijanega sklepa in predlaga povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz vseh razlogov po določbah 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave in 6. člena EKČP. V tožbi navaja, da je davčni organ zaprosil za odlog plačila davčnih obveznosti, ker ne pridobiva nobenih dohodkov in ima blokiran račun več let zaporedoma, plačilo davčnih odtegljajev pa bi mu povzročilo hujšo gospodarsko škodo. Tožnik tako izpolnjuje vse pogoje iz 40. člena Pravilnika, saj je popolnoma plačilno nesposoben, kar je razvidno iz bilance stanja in uspeha. Z izvršitvijo odločbe bi mu nastala težko popravljiva škoda, saj bi moral odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe. Kdaj grozi hujša gospodarska škoda, pa je opredeljeno v 43. členu Pravilnika.
5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.
6. Tožba ni utemeljena.
7. Po pregledu spisov in izpodbijane ga sklepa sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi obeh davčnih organov, ki jih sodišče zato ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje.
8. Tožbeni ugovori so povsem enaki pritožbenim. Na pritožbene ugovore je v celoti in po presoji sodišča pravilno odgovoril že drugostopni organ. Tudi v tem delu zato sodišče sledi razlogom organa druge stopnje, ki pravilno ugotavlja, da so očitki o kršitvah zakona, Ustave in EKČP pavšalni in z ničemer utemeljeni ter da tožnik v pritožbi (in enako v tožbi) zgolj ponavlja vsebino svoje prošnje za odložitev izvršitve sklepa, ki jo je podal skupaj s pritožbo zoper sklep o izvršbi. Obenem tožniku pravilno pojasni, da se v tem postopku presoja pravilnost in zakonitost sklepa o zavrženju vloge za zadržanje davčne izvršbe, medtem ko se kriteriji iz 40. in 42. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, na katere se sklicuje v tožbi in pred tem že v pritožbi, nanašajo na odlog in obročno plačevanja davka v skladu s 102. členom ZDavP-2 in torej na vsebine, ki se ne presojajo v tem postopku.
9. Ker je torej izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.
10. O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.
11. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.
12. O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se odloča (in je bilo tudi odločeno) s posebno odločbo. Zato se o tožnikovem predlogu za ustavnopravno presojo določb Zakona o sodnih taksah, na katerih temelji odločitev o predlogu, sodišče pri odločanju o tožbi ne opredeljuje.