Supreme Court dismisses appeal for lack of significant legal issue and inconsistent first-instance practice.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Z odločbami, ki se ne nanašajo na bistveno enako dejansko in pravno stanje, ni mogoče izkazati neenotne sodne prakse sodišč prve stopnje, kot pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Vprašanje uporabe dela zakonskega besedila v dveh pravno in dejansko različnih upravnih postopkih (gradbeno dovoljenje in NUSZ), tako kot je zastavljeno, ni vprašanje, ki bi bilo pravno pomembno za zakonito odločitev v tem postopku odmere NUSZ. Zato to vprašanje v tem postopku ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentke) zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Kranj, št. DT4224-100134/2014-BO(07-1301-03) z dne 4. 7. 2014, s katero je bilo revidentki odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2014, med drugimi tudi za nezazidano stavbno zemljišče parc. št. 1 k. o. ..., v znesku 275,60 EUR. Tožena stranka je z odločbo, št. DT-499-13-760/2014-2 z dne 30. 1. 2015, revidentkino pritožbo, s katero je ta izpodbijala odmero NUSZ le za navedeno zemljišče, zavrnila.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja oba revizijska razloga po prvem odstavku 85. člena ZUS-1. Predlaga, naj Vrhovno sodišče RS sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva plačilo stroškov revizijskega postopka.

3. Revizija je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

K I. točki izreka:

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

7. V okviru citirane določbe revidentka uveljavlja dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja in neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje. Kot pomembno pravno vprašanje navaja vprašanje: „ali se zakonski pogoj „... dostop na javno cesto..“, ki se zahteva v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (66. člen ZGO-1) vsebinsko razlikuje od zakonskega pogoja „... dostop na javno cesto...“ v postopku odmere NUSZ (218 b. člen ZGO-1), tako da se pri prvem presoja pravna in dejanska možnost, pri drugem pa samo dejanska možnost“. Neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje pa utemeljuje z navedbo: „v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti o pravnem vprašanju, ali je dejanska bližina javne ceste oziroma hipotetična možnost pridobitve nujne poti v sodnem postopku zadosten pogoj za ugotovitev, da je za zemljišče urejen dostop do javnega cestnega omrežja in posledično za odmero NUSZ.“ V zvezi s tem se sklicuje na odločbi sodišča prve stopnje I U 921/2011 in I U 136/2011, ki ju prilaga. V nadaljevanju vztraja pri tem, da pogoj dostopa do javne ceste v obravnavani zadevi ni izpolnjen, saj zemljišče ne meji na javno cesto.

8. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot pomembno pravno vprašanje v smislu citirane 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča.(1) Revidentka teh zahtev ni izpolnila.

9. Vprašanje uporabe dela zakonskega besedila v dveh pravno in dejansko različnih upravnih postopkih (gradbeno dovoljenje in NUSZ), tako kot je zastavljeno, ni vprašanje, ki bi bilo pravno pomembno za zakonito odločitev v tem postopku odmere NUSZ. Zato to vprašanje v tem postopku ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

10. Revidentka tudi ni izkazala neenotne sodne prakse sodišč prve stopnje. Ker ni opravila primerjave dejanskega in pravnega stanja izpodbijane odločbe z odločbami, na katere se sklicuje, oziroma ni opravila opisane primerjave med obema odločbama, s katerima utemeljuje neenotno sodno prakso sodišč prve stopnje, je spregledala, da izpodbijana odločba sodišča prve stopnje in odločbi sodišča prve stopnje, na kateri se sklicuje, temeljijo na različni dejanski oziroma pravni podlagi, zato z njimi ni mogoče uspešno uveljavljati neenotne sodne prakse sodišč prve stopnje.(2)

11. Izpodbijana odločba sodišča prve stopnje tako temelji na ugotovitvi, da revidentkino zemljišče meji na zemljišče, ki je v naravi urejena in z občinskim odlokom kategorizirana javna pot. Vendar pred kategorizacijo javne poti občina ni uredila lastninskih razmerij z lastniki zemljišč. Zemljišče, ki meji na zemljišče v lasti revidentke in je v naravi sicer urejena dovozna pot, je tako še vedno v lasti civilnopravne osebe ..., ki je revidentki prepovedala uporabo te poti. V zadevi I U 921/2011 (ki se prav tako nanaša na odmero NUSZ) pa odločitev sodišča prve stopnje temelji na drugačnem dejanskem stanju, in sicer na ugotovitvi, da zemljišče v naravi sploh nima dostopa (povezovalne poti) do javnega cestnega omrežja. Odločba sodišča prve stopnje I U 136/2011, na katero se revidentka prav tako sklicuje, pa se ne nanaša na odmero NUSZ, ampak na gradbeno dovoljenje in v zvezi s tem na vprašanje izkazanosti pravice graditi. Ta odločba torej temelji na drugi oziroma drugačni pravni podlagi, zato neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje v postopkih odmere NUSZ ne izkazuje.

12. Glede na obrazloženo revidentka uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije ni izkazala. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

K II. točki izreka:

13. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Primerjaj s sklepi VS RS: X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014, X Ips 360/2013 z dne 9. 7. 2015 in X Ips 86/2015 z dne 4. 11. 2015.

(2) Primerjaj s sklepi VSRS, kot npr.: X Ips 135/2008, X Ips 30/2009, X Ips 171/2010, X Ips 407/2012, X Ips 370/2014 in drugi.